Življenjska pot

Branka Jurca se je rodila 24. maja 1914 materi Ivani (Haneti) in očetu Josipu v Koprivi na Krasu, v hiši mamine družine, pri Tišlerjevih. Družina je vedno trdila, da se je rodila 27. aprila in da je datum v krstnem listu napačno zapisan.

„Rodila sem se na maminem domu, po domače pri Tišlerjevih. Stari rodovi so tišlarili, zdaj pa ni bilo več mizarja pri hiši; na mizarja je spominjalo le mizarsko orodje, od žag do dlet in obličev, ki so ostali pri hiši.” (Jurca, 1984, str. 9)

Pri krstu je dobila dve imeni, po očetovi želji Branka in Danijela po zahtevi župnika.

„No, in tako me je vpisal župnik v krstno knjigo: Branka Danijela. Vpisal je seveda moj rojstni dan. Župniku je šla vera. Nihče od domačih ni pogledal v krstne bukve. Moja mama ni mogla na moj krst nikoli pozabiti. Kakšen kamen spotike je lahko ime!” (Jurca, 1984, str. 15)

Brankin oče, Jože Jurca, je bil Pihlev z Brij pri Koprivi. Hiša Pihlevih je bila pod Italijo na številki 5, pod Jugoslavijo na številki 4 (Malešič, 2014). Delal je kot paznik v koprski kaznilnici. Kmalu po Brankinem rojstvu se je družina preselila v Koper. Oče je bil po izbruhu prve svetovne vojne vpoklican v vojsko in poslan na fronto v Galicijo, kjer je bil hudo ranjen. Mlada družina (Haneta, sin Ciril in hčerka Branka) se je v vojnem času preselila nazaj v Koprivo. Jože Jurca je po zdravljenju v vojaškem lazaretu na Madžarskem prišel v Maribor, kjer je delal kot paznik v mariborskem zaporu.

„Tata, ki ga je krogla skoraj smrtno zadela, je ozdravel. Nič več ga niso poslali na fronto. Poslali so ga v Maribor. Za paznika. Tudi v Mariboru je stala velika, velikanska kaznilnica. Oče je odšel za kruhom. Mi smo šli za očetom in tudi za kruhom.” (Jurca, 1984, str. 15-16)

Branka Jurca je v Mariboru obiskovala dekliško samostansko šolo in učiteljišče od leta 1929 do 1934. Po diplomi ni dobila službe. Nekaj časa je delala v (predilnici) mariborski tekstilni tovarni ‘Doctor & drug’, potem je bila premeščena v pisarno, vendar ji delo z računi ni ugajalo in je to službo pustila.

Leta 1938 je dobila službo učiteljice v Svetem Jakobu v Slovenskih goricah. Pred drugo svetovno vojno je aktivno pomagala pri odporu proti socialni krivici in fašističnem nasilju. Po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije se je pridružila Osvobodilni fronti. Po nemški zasedbi Maribora je bila primorana zbežati v Ljubljano. Med drugo svetovno vojno je bila dvakrat aretirana. Italijanska oblast jo je internirala v koncentracijsko taborišče Gonars. Po sodelovanju pri ljubljanskih ženskih demonstracijah so jo Italijani izročili Nemcem, ki so jo odpeljali v žensko koncentracijsko taborišče Ravensbrück. Za svoje zasluge v osvobodilnem gibanju je prejela Partizansko spomenico 1941.

„Za osušenimi prsti, za bledimi, izpitimi obrazi, za širokimi brezizraznimi očmi lakota, brezdanja, brezpomočna lakota. Stali so pribiti na tleh, odreveneli, kot da se je ta trenutek osušil še zadnji uveli, neznani poganjek upanja.” (Jurca, 1945, str. 26)

Po drugi svetovni vojni je delala pri Glavnem odboru Antifašistične fronte žena in se spet posvetila učiteljskemu poklicu. Poučevala je na dveh osnovnih šolah v Ljubljani: na Prulah in na Levstikovem trgu.  „Rada imam ljudi, še posebno mlade.” (Golob, 1983, str. 97)

Bila je urednica Cicibana (1960-1971) in revije Otrok in družina (1964-1966). Vedno se je zavzeto bojevala za pravice žensk in otrok.

Začetki njene literarne poti segajo v leto 1939, ko je v reviji Sodobnost objavljala številne novele in črtice. Po drugi svetovni vojni je objavila taboriščne novele Pod bičem, pripoved o življenju redovnice in njeni preobrazbi v partizanko, Potem je zmagalo življenje ter izbor novel iz predvojnega, vojnega in povojnega časa Stekleni grad. Posvetila se je mladinski književnosti in postala ena najbolj priljubljenih slovenskih mladinskih pisateljic. Branka Jurca je napisala 35 mladinskih povesti, romanov, črtic, pravljic in slikanic za najmlajše.

Prejela je dve Levstikovi nagradi, leta 1960 za Okoli in okoli in 1966 za knjigo Vohljača in prepovedane skrivnosti.

Umrla je po dolgi bolezni, 6. marca 1999, v Ljubljani.

„Branka Jurca kljub bogatemu opusu ni vstopila v nacionalni književni kanon, zato pa je na poseben način kanonizirana na Krasu, kjer se domačini ponašajo s svojo Branko. Spoštovanje ji izkazujejo s kulturnimi prireditvami in Potjo Branke Jurca, za katero si želijo, da bi nas popeljala v duhovno in kulturno bogatejšo prihodnost.” (Po svoji poti, 2021, str. 47)

Ob stoletnici rojstva Branke Jurca so na njeni rojstni hiši v Koprivi, pri Tišlerjevih, odkrili spominsko ploščo. Pisateljičino literarno zapuščino hrani Knjižnica Ivana Potrča Ptuj.