Smledniški župnik Tomaž Nagode je letos obhajal petdeset let duhovništva, zlato mašo. Najprej je bila napovedana za običajni čas, torej za nedeljo, 5. julija, vendar je bila zaradi koronakrize prestavljena na 27. september, pozneje pa odpovedana.
Župnik pa je nekaterim župnijskim sodelavcem povedal, da je zanj glavni praznik 29. junij, dan, ko je prejel mašniško posvečenje; za ta dan je tudi oznanil mašni namen v zahvalo za petdeset let duhovništva. Člani župnijskega pastoralnega sveta so stopili skupaj in se dogovorili, da bo na ta dan, torej v ponedeljek, 29. junija, glavna slovesnost. Razdelili so si naloge glede organizacije maše in pogostitve po njej, pripravljeno je bilo tudi darilo za zlatomašnika.
Kdo je Tomaž Nagode?
Rojen je bil 13. septembra 1945 v Ljubljani, po osnovni šoli je obiskoval viško gimnazijo. V gimnaziji se dolgo ni razkril, da namerava po maturi v bogoslovje; večkrat pa pove, da so tudi profesorji, od katerih česa takega ni pričakoval, izrazili veselje nad njegovo poklicno odločitvijo. Posvečen je bil 29. junija 1970, novo mašo je imel 5. julija 1970 v Trnovem v Ljubljani. Kaplan je bil na Žalah in na Ježici, ob tem pa je študiral še glasbo in leta 1977 dosegel magisterij iz glasbe, nakar je dolga leta poučeval orgle na Orglarski šoli v Ljubljani.
In ker je v času spomladanske karantene 2020 imel dovolj časa za igranje orgel, kar smo lahko velikokrat slišali, če smo šli mimo župnišča, je imel v petek, 10. julija, ob 19.30 v župnijski cerkvi sv. Jurija v Šenčurju orgelski koncert, ki je bil tudi del praznovanja petdesetletnice duhovništva.
Kot župnik je več kot trideset let deloval v ljubljanskih Stožicah, kjer je vodil tudi gradnjo nove cerkve in župnišča ter obnovo stare cerkve in župnišča. Z nekaterimi Stožičani je še vedno povezan.
V Smlednik je prišel leta 2008. Takoj nas je prevzel s svojo prijaznostjo in globoko duhovnostjo. Tudi njegove pridige radi poslušamo, ker se čuti, da govori iz lastne duhovne izkušnje. Rad se tudi čisto preprosto pogovarja z nami in praznuje. In če pride k družini na obisk, lahko družina čisto mirno reče, da je dobila »visok obisk«: župnik Tomaž namreč meri skoraj dva metra.
Šale na svoj račun je prinesel s sabo
V zvezi s svojo višino je prinesel s seboj iz Stožic tudi kako šalo. Tako so, ko so bila bogoslužja še v stari cerkvi, rekli, da ko je na veliki petek župnik molil pred oltarjem leže na tleh, je bil trup še v cerkvi, noge so pa že gledale ven. Domnevali so tudi, da bi še na veliki petek lahko jedel meso, ker bi šele v soboto prišlo do želodca …
Ko pa so slišali, da bo premeščen v Smlednik, in izvedeli, v kako veliki cerkvi bo maševal, so rekli, da bo dobil svoji velikosti dostojno cerkev …
Lepo je bilo
Župnik do ponedeljkovega popoldneva ni vedel, da se kaj pripravlja, potem so mu pa povedali. Prišli so tudi štirje njegovi nekdanji ministranti iz Stožic, česar je bil še posebej vesel, saj večkrat pove, da je vesel, da ima z njimi še vedno stik.
Na začetku maše so prišli župnik, mežnar in ministranti v sprevodu do oltarja, ki je bil slovesno okrašen z vžganim novomašnim geslom: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane sámo.« Poleg tega je krasilka Albina naredila še ustrezen cvetlični aranžma. Pevci so zapeli Zlatomašnik, bod’ pozdravljen, članica župnijskega sveta je z uvodnim pozdravom usmerila razpoloženje, ki je združevalo vse, ki smo bili pri maši, v pravi krščanski edinosti.
Ker slovesnost ni bila oznanjena, bil pa je praznik apostolov Petra in Pavla, je bilo pri maši kar nekaj vernikov, nikakor pa ni bilo gneče.
Nekaj misli iz zahvale župljanov
Ob koncu maše, tik pred blagoslovom, sta pristopila faranka v narodni noši in katehist Nejc Smole, sicer medvoški župan, in se župniku zahvalila, da svoje poslanstvo opravlja tako, kot ga, in mu izročila darilo – albo z všitimi klekljanimi čipkami. Župnik je že pri naslednji maši pokazal, kaj je dobil za darilo, seveda je albo oblekel, in se zahvalil. Poudaril je posebno vrednost všitih klekljanih čipk.
Naj navedem še nekaj misli iz zahvale, kot jo je izrekel Nejc Smole. Začel je takole: »Spoštovani naš župnik Tomaž, dovolite, da je ta nagovor nekoliko manj formalen. Naj bo preprosto tak, kakršni ste tudi vi. Vedno prijeten, a nevsiljiv; resen, a nikoli resnoben; zabaven, a ne zabavljaški, vedno in povsod pa pozitivno naravnan.«
»Pravijo, da župnik vedno dobi faro, kakršno potrebuje, in fara takega župnika. In res, najbrž se niti ne zavedate, kako pomirjujoče delujete v naši župnijski skupnosti. Vaša prijazna beseda in nasmeh sta olajšala marsikatero stisko in pomagala, da v času najtežjih preskušenj življenja znamo videti tudi luč.«
»Človeško življenje spremljate od rojstva do telesne smrti. Doživljate veselje staršev in družine ob krstu dolgo pričakovanega otroka, spremljate mlade na njihovih korakih v čas odraslosti. Čutite vso bedo in razgaljenost moderne odtujenosti in jo zdravite preprosto s svojo navzočnostjo. S tem, da zmot in zablod ne obsojate, pač pa iščete dobro v vseh. Stvareh in ljudeh. Dragi župnik – to ni vrlina, ki bi bila dandanes bogato posejana naokrog. Zato ste posebej dragoceni in pomembni.«
