Nekdanje tržiške fužine in kovačije so v prejšnjih stoletjih potrebovale velike količine oglja. Le-tega je pripravljalo tudi do 400 oglarjev-kopišarjev, ki so ga kuhali v kopah po širnih gozdovih ob Tržiški Bistrici in njenih pritokih. Kako težak je bil oglarski in gozdarski kruh, so govorila tudi preprosta lesena znamenja kot neme priče nesreč.
Tako je pred leti prenapetež odstranil spominsko leseno tablo, ki je stala pod Brsnino, uro hoda od Medvodja. Bila je spomin na ponesrečenega Gabrca – Anžičevega iz Loma, ki so ga v 19. stol. pokopala omajana smrekova debla.
Davno je že tega, odkar je Zali potok, ki teče pod istoimensko planino, prinesel v Tržiško Bistrico mrtvega enega od Lenartovih iz Doline, ki je vozil les iz Strašnega drvošca in se pri tem ubil. Ob lesenem mostu so mu postavili spominsko tablo, ki je bila po drugi svetovni vojni odstranjena. Spomin nanjo pa je le ostal.
Pravijo, da se je to zgodilo pod Brsnino. Dva oglarja sta kuhala oglje. Kopo in kočo sta imela postavljeni ob deroči Bistrici. Bilo je deževno vreme. Eden od njiju se je napotil navzgor po strmini, nasekat drv, drugi je pazil na kopo. Tisti v bregu je nenadoma zaslišal silen šum vode. Ozrl se je navzdol, zagledal močno naraslo, deročo Bistrico ter z grozo ugotovil, da kope, koče in oglarja ni več. Vse je v trenutku odnesla hudourniška voda. Verjetno je bilo o tem obeležje, a se ga nihče več točno ne spomni.
Planinska kapela Janeza Krstnika na Kofcah
Poleg Planinskega doma na Kofcah, zidan 1926, na višini 1400 m nm, so zgradili še alpsko kapelo; načrt zanjo je napravil tesarski mojster Franjo Stritih. Zidana je iz naravnega kamna, zgornji del je lesen, na njem je lesen črn križ., ščiti jo dvokapna, s pločevino prekrita streha, ki je spredaj okrašena s tremi nazobčanimi lesenimi stranicami. Kapelica ima dva metra visok zvonik, z lepo oblikovano pločevinasto streho, na vrhu je krogla s križem. Iz lin je zvon vabil k mašam. Opremo je kupila župna cerkev, oltarno podobo sv. Janeza Krstnika je naslikala strok. učiteljica Antonija Štamcar iz Tržiča, izvezla oltarne prte, blazino in mašni plašč. Dne 24. junija 1928. je bila kapelica blagoslovljena in v poletnih mesecih so bile v njej službe božje.
V začetku okupacije 1941 je kapelico demoliral kulturbundovec iz Tržiča, za oltarno podobo pa so »cenkali«. Kupil jo je A. Kavčič, doma shranil in jo vrnil leta 1966. Dne 17. februarja 1945 so partizani požgali planinski dom na Kofcah, da ne bi postal okupatorjeva postojanka. Pri požaru je bila delno ožgana tudi kapelica.
Po vojni so planinski dom uredili sto metrov više, v nekdanji Primožičevi koči. V letu 1966. so obnovili tudi kapelico. V jabolku na zvoniku je listina z imeni obnavljalcev: Nadko Salberger, Marjan Japelj, Anton Kavčič in Meglič. Ker prvotnega zvona ni bilo več, so v kapelico obesili 10 kg težak zvon, ki je nekdaj v BPT Tržič zvonil alarm. Kovane mreže za vrata in okna so skovali v TIKO Tržič. Župnik V. Zakrajšek je 14. 8 1966 kapelico blagoslovil; te slovesnosti se je udeležilo okoli 500 planincev.
Leta 1999 so po načrtu arh ing. Ignaca Primožiča, kapelici dogradili še lopo. Prostor pred kapelico so splanirali, postavili štiri zidane stebre (80 × 80 cm) iz naravnega kamna in visoke 190cm. Na njih so štirje železobetonski nosilci (16 × 16 cm), visoki 60 cm. Na teh in še na dveh lesenih podpornikih leži težka dvokapna streha, ki prekriva lopo in kapelico. V staro kapelico vodijo štiri marmorne stopnice v kateri je okrogla macesnova oltarna miza. Zvonik je povišan za eno lino, čeprav se iz njega oglaša le en zvon.
V lopi sta naravno oblikovana oltarna miza in ambon. V podstrešni prostor je na podporniku na lesu slikana s trnjem kronana Kristusova glava, kjer se prepletata nebesno modra barva z belo. Podoba je delo slikarja-umetnika Marjana Pančurja.
Nov prostor je blagoslovil in opravil sv. mašo za domovino 26. 6. 1999 nadškof dr. Franc Rode . Tej slovesnosti je prisostvovalo okoli 400 planincev.
V naslednjih letih je slikar M. Pančur naslikal in podaril za to kapelico še sliko Marije Device, odete v belo oblačilo, čez ramo ji visi temno moder naguban plašč, glavo ima ožarjeno, ob vznožju je angel varuh. Podoba je pritrjena na podpornik za Kristusom. Levo od Kristusa je v strešnem vogalu doprsna slika nadškofa Antona Vovka – nekdanjega tržiškega župnika, diagonalno na drugi strani zadaj je doprsna upodobitev Alojza Grozdeta. Obe je napravil in podaril M. Pančur. Vse tri slike je 23. 6. 2001 blagoslovil nadškof Franc Perko, ki je opravil sv. mašo, po kateri je bil lep kulturni program.
Planinski križ vrh Zelenjaka in Palca
Poleti 2003 sta reševalca Marjan Štamcar in Peter Rožič postavila 1,5 m visok lesen križ na Zelenjaku (2028 m), med Palcem (2026 m) in Vrtačo (2181 m) nad Zelenico. Les je podaril Jelko Krašovec. Prednja stran križa je ornamentirana v lesu, kar je posebnost, na križišču je pritrjena na krogu reliefno izdelana planika, znak GR. Na križu je skrinjica iz lesa z napisom »Zelenjak 2028 m GR Tržič«.
Do tja poti neoznačena pot, ki je strma in peščena. Podatke je leta 2007 prispeval Peter Rožič.
Pomnik – znamenje križa pod stenami Storžiča 2132 m
Pod Škarjevim robom in Nageljnovimi čermi, v višini 1570 m, so gorski reševalci postavili znamenje ponesrečencem snežnega plazu. Na večjem kamnitem podstavku stoji železen križ, pod njim kamnita vaza in spominska plošča z napisom:
Žrtve plazu, 29. marca 1937, Ahačič Adalbert, Ovsenek Miro, Kostanjevec Zdravko, Plajbes Rudolf, Lombar Vinko, Plajbes Viljem, Mladič Jožef, Stegnar Kristijan, Šarabon Vinko, SPD TRŽIČ
Križ je bil 5. septembra 1937 blagoslovljen, tu se je brala maša za pokojne. Lesen oltar so prinesli reševalci.
Potem sta čas in zima uničevala podstavek, križ odtrgala in skrotovičila, vazo odnesla, tablo je odtrgalo.
V letu 2005 so reševalci s soglasjem lastnika zemljišča očistili močno zaraslo pot od Doma pod Storžičem do križa. Naslednje leto so zopet odstranjevali polomljeno drevje in sanirali podstavek, pritrdili ploščo, dobili vazo in zabetonirali nosilec za križ. Član Milan je izdelal nov kovinski križ iz nerjavečega jekla. Tako je bil obnovljen pomnik za 70-letnico zasutih smučarjev. Za Vse svete ponesejo luč k znamenju reševalci in svojci.
Tudi nesrečnemu Viljemu Radonu so postavili ploščo na desno, ob Krajni poti ob Žrelu. Pod vrezanim križem je napis: Vili Radon, *12. III. 1924 + 17. VII. 1937, Žrtev Storžiča, katerega je najbolj ljubil.
Križ na Storžiču
stoji od leta 1999 dalje. Križ je vkopan v skale, les nekoliko oblikovan, na sredi je velika lesena izrezljana planika in napis pokojnega prof. Marjana Krišlja.
Tako zaključujemo popis znamenj naše fare, ki kot pomniki preteklosti in sedanjosti kažejo vernost našega človeka.
Viri:
Avguštin C. Tržič in okolica, Zavod za spomeniško varstvo SRS, Ljubljana,1970.
Cerkveni glasnik za Tržiško župnijo, župnijski list, 1924-1940, letniki 1925-26.
Cevc T., Primožič I. Kmečke hiše v Karavankah, Znanstveno raziskovalni center SAZU Ljubljana, 1988, str. 186- 188.
Kragl V. Zgodovinski drobci župnije Tržič, Župni urad Tržič, 1936.
Kragl V. Zgodovinski drobci župnije Tržič, Župni urad Tržič, 1994 .
Kronika župne cerkve Tržič, 1880 do 2005.
Oznanila župnije Marijinega oznanjenja Tržič, Župni urad Tržič, 1989 do 2004.
Rakovec S. Steze in pota okoli Tržiča, Tržiški vestnik, 1953 do 1957.
Ramovš A. Barviti trogkofelski apnenec Dovžanove soteske: lepotni spev narave, Občina Tržič, 2002, str. 32.
Zadnikar M. Znamenja na Slovenskem, Ljubljana, 1964.
Zavod za varstvo kulturne dediščine Kranj, kustosinja Damjana Pečnik (ustni vir).