Šentanska dolina po kateri je speljana nova cesta E-94, dokončana 1961/64 in predor Ljubelj, odprt 1963, pomeni prehod iz Srednje Evrope skozi notranjost Slovenje k morju. Po tej dolini priteče pri nas najbolj vodnati pritok Mošenik, ki se izliva v Tržiško Bistrico. V njej nas pozdravljajo zanimiva znamenja, ki prikazujejo življenjski utrip ljudi.
Kapelica sv. Ane
Od znamenja na Čegeljšah gremo po stari cesti, po velikem ovinku čez Kramarjev most, mimo predilniške centrale, na desni breg penečega se Mošenika. Na vrhu klanca, pod Dolenčevo gubo, je do 1961 stala manjša zidana, zaprta kapelica. V njej je bil kip sv. Ane z otrokom Marijo, zaščitnice rudarjev in kažipot k cerkvici Sv. Ane. Belo opleskano znamenje je bilo prekrito s štirikapno skodlasto strešico. Kapelico so imenovali Hofbaverjevo, ker je stala blizu istoimenske žage. Pri gradnji nove ceste so 1961 kapelico podrli.
Leseno Dobrinovo znamenje
Po ozki severozahodni dolini priteka v Mošenik Dobrinov potok. V tem kraju je bila Dobrinova posest katero je kupil Ferdinand Kokalj. Ob izlivu tega potoka v Mošenik, med »gluhim mostom« stoji Završnikova šupa, ob kateri je nekdaj stalo Dobrinovo znamenje. V lesenem podstavku je bila vrezana letnica 1818. Z leti je znamenje opešalo in Ferdinand Kokalj ga je dal obnoviti. Še enkrat je nosilec trohnel, zato so ga drvarji v zimi 1949 obtesali in ponovno postavili. V kratkem času je bil ta pomnik odstranjen.
Žnidarjeva – Ankeletova kapela
Pomudimo se na Deševnem, kjer je pred tisočletji ledenik nanosil velike skale-balvane, pozneje pa potresi potisnili prod iz južnih pobočij Košute. Dno Šentanske doline nosi značilno ime »na Plazu«. Stopimo do sloveče gostilne Ankele, poprej Žnidarjeve. Na majhnem prodnatem griču, imenovanem »na Znamnu« stoji zidana, mogočna baročna kapela zaprtega tipa. V tlorisu je približen kvadrat (260 × 270 cm), zidani del kapele je visok 3 metre. Po alpskem slogu gradnje je streha piramidasta, štirikapna, v slemenu visoka 3 m, s širokim napuščem in prekrita s skodlami. Vrh strehe krasi kovan dvojni lorenski križ, ki ima dve prečki, od katerih je zgornja krajša. Izročilo pravi, da je bilo znamenje zidano v drugi polovici 19. stoletja, ko so ponovno odprli živosrebrni rudnik pri Sv. Ani. Vhodna odprtina znamenja je široka 150 cm in zgoraj polkrožna. Včasih so jo zapirala dvojna železna vrata. Notranjost kapele je obrnjena proti severu in tako izpostavljena severnim vetrovom in dežju, kar škodljivo vpliva na freske. Lep križni obok v notranjosti, v nebesni barvi, ima dvojen štukiran vzorec, ki se končuje s štirimi manjšimi angelskimi glavicami.
Na glavni steni je freska Kalvarije, kjer na en strani stoji mati Marija, na drugi pa apostol Janez. Posebnost je na fresko pritrjen lesen črn križ na katerem je Križani iz litega železa. Na križ pribiti Jezus je ob tretji popoldanski uri izpolnil in dopolnil dejanje ljubezni do človeštva. Znotraj kapele je na desni strani freska Marijino oznanjenje in na levi freski pestuje v desni roki sv. Ana Dete Jezusa, v levi pa Janeza Krstnika še otroka.
Ob vhodu sta bila naslikana dva stebra, vsak je imel na vrhu stiliziran vrč. Zunanje freske v treh plitvih nišah je močno načel zob časa. Freska v zahodni niši kaže Jezusov krst v Jordanu in je do zadnje obnove imela več strelnih lukenj, ki so nastale po drugi svetovni vojni. Na južni kaže sv. Heleno s krono in velikim križem, na severni, najbolj poškodovani, vidimo neznanega redovnika, ki drži v desnici razpelo, verjetno zaščitnika rudarjev – Antona Padovanskega.
Znamenje so zidarji po drugi svetovni vojni pri dnu in ob robovih zakrpali, streho je dal obnoviti župnik V. Zakrajšek, domači Ankeletovi so jo zaščitili s premazom in prebelili kapelo. Ta sakralni objekt oskrbuje Marija Krašovec – Ankeletova in išče finančna sredstva za njegovo celostno obnovo.
Lesen križ pri Lajbču
Zraven hiše št. 87, ki so ji dejali »pri Lajbču«, je v začetku 19. stol. stal lesen križ katerega je podrl veter. Danes je tam dvorana krajevne skupnosti. V starih časih je bila s praznoverjem povezana vera, da je pod križem zakopan zaklad. To je verjel tudi star očanec in skrivaj pod tem križem kopal »šac« in res izkopal nekaj avstroogrskega drobiža.
Podoba sv. Florijana na Gasilskem domu
PGD Podljubelj je 1960 s prostovoljnim delom zgradilo gasilski dom. Domači slikar Boris Kos je naslikal z živimi oljnimi barvami sv. Florijana. Podlago sliki (100×75 cm) je pripravil in zaščitil Štefan Jerala iz Retenj. Sliko so vzidali na pročelje doma 1997.
Sv. Frančišek Asiški na Polajnarjevi hiši 270
Od gasilskega doma se na desni odcepi cesta, ki nas vodi ob strugi Gebnovega potoka, mimo Podkošutarjev Balanta, Blejca, Gebna in Matizovca (1076m) proti Kofcam. Ustavimo se pri Balantu, kjer je gospodaril rod Megličev, zadnji je bil Jakob. V takratni hiši je bila med dvema oknoma plitva niša, zaprta z nizko leseno ograjico. V njej je stal lesen kip (85 cm) sv. Frančiška Asiškega. Po drugi svetovni vojni je bil kip več let v Tržiškem muzeju kot pomembna ljudska plastika. Novi gospodar Marjan Polajnar je želel ohraniti hišno znamenje. Ko so v letih 1954-60 obnavljali hišo, je dal blizu hišnega vogala v steno napraviti nišo (72×110 cm) in jo zapreti z okencem v rjavo obarvanem okvirju. Iz muzeja so prinesli kip, domači umetnik ga je obnovil in postavili so ga v nišo. Sv. Frančišek je oblečen v rjavo dolgo meniško kuto, katera od pasu navzdol valovi v gubah. Roki drži razprostrti s katerima vabi k duhovnemu poglabljanju. Domači skrbe za lep izgled znamenja, ki jim je v ponos in varstvo.
Znamenje »Za užo« pod Košuto
Od Polajnarjevih se po cesti dvigamo, da pridemo do velikega ovinka, za katerim se odcepi gozdna pot »Za užo« (luža). Nasproti tega odcepa stoji obnovljeno znamenje. Stari Jurij Meglič-Balantov je okoli leta 1927 v svojem devetem križu, pripovedoval zgodbe o šentanskih čarovnicah in nastanku tega znamenja. Te naj bi kravam odvzemale mleko ali ga pokvarile. V sredi 19. stoletja je umirajoča »čarovnica« zaprosila naj jo župnik pride spravit z Bogom. Župnik Alojzij Košir, (od 1851 do 1868 služboval v Tržiču), se je skupaj s cerkovnikom Primožem Primožičem odpravil peš na pot. Ko sta prišla do ovinka »Za užo«, župnik s popotnico v bursi in cerkovnik z zvončkom in prižgano laterno, jima pot zapre črna zver-hudobec, ki ju hoče zastrašiti in zadržati od te poti. Župnik se ne ukloni, pokliče na pomoč sveto Marijo in moli glasno naprej. Rjoveč se zverina izgubi. V spomin na ta dogodek so domačini postavili znamenje; na tabli je bil naslikan ta prizor in napis: »O, Marija, pomagaj!«
Znamenje je bilo enkrat obnovljeno, a 1984 namenoma uničeno. Take podobe s prizori nesreč so redke in kot ljudska umetnost dragocene. Toliko bolj je razveseljivo, da so domačini to znamenje obnovili. Leseno osnovo s križem in dvokapno strešico je že pred leti obnovil Alojzij Ahačič in takrat so na znamenje pritrdili podobo Marije Pomagaj. Namesto te je sedaj tabla z upodobitvijo prvotnega prizora, ki ga je prepričljivo naslikala ljudska umetnica Olga Ahačič, za okvir poskrbel Matjaž Rožič; tablo pa je še zaščitena pred vremenskimi nadlogami. Obnovljeno znamenje je 8. 9. 2001 blagoslovil župnik Franc Maček. Polajnarjevi so poskrbeli za lepo slovesnost in na to povabili Podkošutarje. Kdor se ustavi pred tem znamenjem, naj pomisli na njegovo simbolično sporočilo.
Znamenje o ponesrečencu »Za užo«
To je še druga pripoved, ki jo poznajo ljudje: nekdaj je ob tamkajšnji vozni poti stala lesena tabla (50 × 40cm), na kateri je bil naslikan ponesrečenec. Znamenje so vzdrževali Matizovčevi, a ga je zob časa uničil.
Freska sv. Florijana na Zvirčevi gostilni
Vrnimo se k stari ljubeljski cesti, da pridemo da Udamove domačije, kjer se pot odcepi v Črni Gozd. Tam blizu je bila nekdaj Žvirčeva gostilna (št. 263), poleg je Bistro Školjka. Na hiši gostilne je slabo ohranjena freska sv. Florijana, ki naj bi pred ognjem varovala hišo in vas. Do nedavnega je Žvirčeva hiša imela nišo (100 × 40 cm) v kateri je stal kip, katerega so zamenjali za sliko Brezmadežne. Med vojnama so žene krasile sliko s cvetjem in prižigale lučke s skritimi prošnjami za uslišanje. Ob novejši prezidavi so nišo zazidali.
Bergantov planšarski križ
Na prisojnem pobočju pod Košuto, je pred starim rudarskim naseljem Lajb zaselek Črni Gozd. Tam je tudi Bergantov svet, na katerem stoji preprost leseni votivni križ. Tega je dal postaviti 1937 pokojni, neoženjeni Franc Klemenc-Fronc, ki je 40 let planšaril na Kofcah, v zahvalo za srečo pri planšariji. Križ je vsajen v nizek betonski podstavek. Na razpelu je okoli 60 cm visok kip Križanega, ki ga ščiti dvokapna streha. Za znamenjem raste v loku oblikovan pušpanov grm. Pred desetletji so pokončni del križa obnovili; znamenje je dobro vzdrževano. Marsikdo ob njem rad postoji, pomoli in občuduje gorske vrhove božjega stvarstva.
Sveta Barbara v rudniku
Vrnimo se v dolino, ki se utesni v sotesko imenovano Sekana peč, kjer je prostora le za vodo in cesto. Ko pridemo iz te soteske smo na prostoru glavnih nekdanjih rudarskih dejavnosti, na Lajbu. Do sem pripelje iz Begunj tudi stara pot čez Preval (1309 m). Pri vhodu v opusteli živosrebrni rudnik je še 1966 stal okoli 60 cm visok lesen kip sv. Barbare, zaščitnice rudarjev in pomočnice v sili. Potem je za njim izginila sled. Na zadnji strani kipa je bila puščica v kateri so bile zapisane prošnje k sv. Barbari za srečno rudarjenje in še nekateri podatki.
Spominsko znamenje
Od Lajba pridemo do izvira Mošenika na višini 770 m nm, kjer se dolina zoži v divjo sotesko, ki jo na zahodu zapirajo pobočja Begunjščice, na vzhodu pa pobočja Košute. Leta 1891 je dal baron Julij Born graditi lovsko pot, ki naj bi čez Preval vodila v Begunje. Na tej poti so prevrtali 280 m dolg predor, ki so ga zapirali z vrati. V njem so napravili razgledno okno. Pri vrtanju tega okna se je ubil delavec. V spomin na ta nesrečni dogodek so ob Jurjevem mostu postavili leseno znamenje (pd. materlih) s prizorom mrtveca pod Begunjščico. Tablo (50 × 40 cm) je ščitila lesena dvokapna streha. Danes ga ni več.
Šentanekovo znamenje
Od mostu naprej se cesta dviga, na travniku ob njej vidimo temelje 19 barak koncentracijskega taborišča, na drugi strani ceste pa črn kovan okostnjak z napisom »OBTOŽUJEM«, v spomin taboriščnikom, ki so med drugo svetovno vojno v trpljenju gradili ljubeljski predor.
Na višini 1029 m je šentanska cerkvica Sv. Ane. Pod cerkvenim obzidjem, na jugovzhodni strani, stoji potisnjeno v strmi breg Šentanekovo znamenje. Gradnja kaže tip alpskega, slopastega, baročnega znamenja, saj je zidano že v 17. stoletju, istočasno kot zvonik. Stoji nad vasjo, kot kužno znamenje, da se vas obvaruje pred tem zlom. Kuga je močno morila še v začetku 18. stol. kar kaže podatek leta 1714, da je bilo vpisanih v tržiških farnih knjigah 171 pokopov , kar je do današnjih let najvišje število.
Dvodelno znamenje stoji na štirioglatem slopu (85 × 85 cm) in 180 cm v višino, z živimi robovi. Zgornji del se razširi v širši nastavek (108 × 108 cm), visok 82 cm. Ta nastavek ima na vseh štirih straneh plitve niše (44 × 60 cm), ki so zgoraj zaključene z rahlimi loki. V njih so živobarvne freske: v južni niši je sv. Ana z otrokom Marijo, na nasprotni strani je sv. Jožef, ki drži v desnici Jezuščka, v levi pa lilijo. V jugozahodni niši je škof Tilen s škofovsko palico in knjigo, predvsem je priprošnjik v sili, za dobro letino in živino, proti kugi in ognju. V nasprotni niši je sv. Notburga s knjigo in kuhalnico; je tirolska svetnica zavetnica revnih in kmetov; k njej se zatekajo v vseh stiskah, ki tarejo kmečke in delovne ljudi. Freske so precej poškodovane. Po drugi svetovni vojni so posamezni pripadniki KNOJ izpraskali belež iz oči na freskah, ga zaužili v prepričanju, da ne bodo zboleli na očeh. Zato freske čakajo na obnovo.
Znamenje prekriva štirikapna piramidna streha (180 × 180 cm, visoka 200 cm), prekrita s skodlami.
Po petdesetih letih so Rezeljevi iz Argentine obiskali to znamenje in povedali, da je leta 1945, ko so odhajali v izgnanstvo, blizu tega znamenja eksplodirala bomba, ubila njihovega strica in še dva Slovenca. To so pripovedovali alpinistu Filipu Bencetu.
Mikelčevo – sedaj Krištofovo znamenje na ridah
Stara cesta proti prelazu Ljubelju ima 11 ovinkov – rid in najbolj strm naklon v Alpah. Ovinki imajo različna imena, med temi je Veliki štruc, kjer je bila 1813 huda bitka med Francozi in Avstrijci. Kakih 50 metrov naprej stoji manjše zidano znamenje. Postavili so ga v spomin popotniku Mikelču , katerega je zasul snežni plaz. Po prvi svetovni vojni je bilo podrto.
Znamenje je dala obnoviti baronica Štefanija Born in potem še AMZ leta 1929. Že 1926 so pričeli organizirati mednarodne moto ljubeljske dirke. Znamenje je dva metra visoko in meter široko, pobeljeno in pokrito z dvokapno streho iz skodel. V nišo (50 × 80cm) so postavili kip sv. Krištofa, zaščitnika šoferjev. Spodaj je bil latinski napis SALVE AUTO, 1929 AVG. 1, BS-ZBR. Kipca ni več, znamenje se je pričelo krušiti. Po letu 1994 je stara cesta oživela, ker jo obiskujejo pohodniki, sankači. motoristi in oldtajmerji. Lastnik gostišča na prelazu Ljubelj, Dušan Koren je znamenje obnovil in v nišo postavil sveto podobo.
Znamenje na prevalu
Vrnimo se k podljubeljski šoli, kjer desno od nje zavije pot na preval na 910 m. Malo pred njim srečamo geološko mejo, kjer apnenec zamenja mehkejša rdečkasta kamenina. Zahodno pod prevalom je samotna kmetija Završnik (860 m nm), na vzhodu pa Počivalnikova domačija (860 m). Znamenje stoji na meji med Dolino in Podljubeljsko dolino. Na prvotnem znamenju sta bili na tabli pod križem upodobljeni zavetnici dolin sv. Ana in sv. Katarina – Aleksandrijska. To je po pripovedovanju imelo tako veliko streho, da se je bilo možno pod njo umakniti pred dežjem. Stalo je nad cesto ob bližnjici proti Kofcam. Podoba je bila obnovljena 1940, potem med drugo svetovno vojno, leta 1989 pa jo je obnovil Riko Stritih.
Večje znamenje je želela Završnikova gospodinja Marta, v spomin na pokojno mamo Ano, ki je rodila deset otrok in dočakala 94 let. Za samotno kmetijo je obnova visok strošek, zato so pomagali še Počivalnikovi, vikendaši, gasilci iz Podljubelja in podpredsednik Občine Tržič Vinko Perne iz Loma, ki je daroval reliefno podobo sv. Katarine. Načrt za znamenje je napravil dipl ing. arh. Ignac Primožič, ki je upošteval, da stoji znamenje na meji dveh dolin, ki sta bili do 1952 vsaka v svoji občini. Znamenje so postavili pod cesto in ima dve strani, na vsaki strani je reliefna podoba zaščitnice doline.
Osnova je tri metre visok macesnov križ, ki ga na globokem betonskem temelju drže jeklene ročice. Zgoraj ga pokriva široka dvokapna streha, ki je pokrita s skodlami, na spodnjem delu pa zaključena s čipkasto valovito, okrasno leseno obrobo. Ker je znamenje dvojno, ima na vrhu dva lesena križa. Križ je delo mizarskega mojstra Boštjana Rožiča iz Podljubelja. V Podljubeljsko dolino gleda reliefna podoba sv. Ane – vzgojiteljice svoje hčere, kar kaže njen proti nebu dvignjen kazalec. Poleg je Marija otrok, ki jo skrbno posluša. Pod podobo je zapis: SV. ANA, ZAVRŠNIK 40. Z drugega reliefa gleda v Dolino sv. Katarina Aleksandrijska, ki jo simbolizirajo palmova veja, del mučilnega kolesa, ki se je razletelo in meč s katerim so ji odsekali glavo, a je po legendi priteklo mleko. Spodaj je zapis: SV. KATARINA, POČIVALNIK 89. Oba reliefa na 5 cm debelih ploščah sta odlično delo akad. kiparja Vinka Ribnikarja, ki ju je s posebnim postopkom zaščitil proti škodljivim vremenskim vplivom.
Na Veliki Šmaren 2000 se je zbralo okoli 120 vernikov k maši in blagoslovitvi obeh znamenj, kar je opravil župnik Franc Maček. O zgodovini znamenja je govoril Mato Mežek, o kulturni dediščini pa župan Pavel Rupar. Kogar bo pot zanesla mimo, naj v mislih pomeditira o duhovnem, pomenu obeh znamenj, obema kmetijama pa naj prinašata božje varstvo.
Viri:
Avguštin C. Tržič in okolica, Zavod za spomeniško varstvo SRS, Ljubljana,1970.
Cerkveni glasnik za Tržiško župnijo, župnijski list, 1924-1940, letniki 1925-26.
Cevc T., Primožič I. Kmečke hiše v Karavankah, Znanstveno raziskovalni center SAZU Ljubljana, 1988, str. 186- 188.
Kragl V. Zgodovinski drobci župnije Tržič, Župni urad Tržič, 1936.
Kragl V. Zgodovinski drobci župnije Tržič, Župni urad Tržič, 1994 .
Kronika župne cerkve Tržič, 1880 do 2005.
Oznanila župnije Marijinega oznanjenja Tržič, Župni urad Tržič, 1989 do 2004.
Rakovec S. Steze in pota okoli Tržiča, Tržiški vestnik, 1953 do 1957.
Ramovš A. Barviti trogkofelski apnenec Dovžanove soteske: lepotni spev narave, Občina Tržič, 2002, str. 32.
Zadnikar M. Znamenja na Slovenskem, Ljubljana, 1964.
Zavod za varstvo kulturne dediščine Kranj, kustosinja Damjana Pečnik (ustni vir).
