Z Ježice in bližnjih vasi Savlje in Kleče so izhajali znanstveniki, literati, gospodarstveniki, politiki in aktivisti ter borke Osvobodilne fronte. Po njih se imenujejo šole in ulice tega ljubljanskega predela, na posameznih hišah so vdelali spominske plošče. Na tem mestu predstavljamo izbrane osebnosti teh krajev.
Fran Levec (1846-1916)
Eden pomembnejših slovenskih literarnih zgodovinarjev Fran Levec se je rodil 4. julija 1846 v Florjančkovi hiši na Ježici, kjer sedaj stojita Gostilna in hotel Florjančkov hram. Že kmalu se je s starši preselil v Radomlje in nato pri devetih letih spet nazaj v Ljubljano k stari materi, ki je imela pod Rožnikom gostilno, slovečo po dobri kavi. V Ljubljani je končal gimnazijo, kjer se je zelo izkazal. V šolskem katalogu je bil vpisan kot „Leuz Franz aus Ješza”. Še kot šestošolec je leta 1867 prišel na Brdo poučevat sinova sodnijskega adjunkta Kersnika, kjer se je zaljubil v naravo in spoznal tudi svojo bodočo ženo. Po končani gimnaziji je šolanje nadaljeval na Dunaju, kjer se je veliko družil z Josipom Stritarjem.
Po študiju se je vrnil in začel službovati kot učitelj na realki v Gorici, nato pa so ga prestavili v Ljubljano, ki mu je bila ljubša zaradi bližine gimnazijskih prijateljev. Uveljavil se je kot znanstveni pisatelj, prevajalec, šolnik in urednik Ljubljanskega zvona. Bil je tudi pesnik in velik ljubitelj književnosti in kulture. Umrl je leta 1916, utrujen od dela in vseh osebnih tragedij, ki so ga doletele, saj je poleg prve žene izgubil tudi pet sinov in zeta.
Jakob Avšič (1896-1978)
Rodil se je v Klečah leta 1896 in v mladosti kazal izdatno zanimanje predvsem za tehniko in književnost. Gojil je posebno ljubezen do slovenskega jezika in zaradi njegove zapostavljenosti tudi razvil močno nacionalno zavest. V 1. svetovni vojni je bil mobiliziran v avstroogrsko vojsko, kjer je kmalu prebegnil na rusko stran in se nato pridružil srbski vojski. Med vojnama se je šolal na vojaški akademiji v Beogradu in napredoval v konjeniškega častnika. Ob začetku 2. svetovne vojne je že dosegel čin polkovnika in bil zajet v bližini Zvornika, od koder so ga odpeljali v Nemčijo, vendar je med potjo pobegnil in se pridružil OF, ker je sčasoma napredoval v čin generalporočnika. Po vojni je bil poslanec v republiški skupščini in diplomat, nato pa še minister za gozdarstvo. Leta 1952 je bil izvoljen za župana Ljubljane in funkcijo opravljal dve leti. Po upokojitvi se je intenzivno boril za enakopravnost slovenskega jezika v vojski.
Matija Udvanc – Hans Weiss (1912-1942)
Leta 1931 je bila ustanovljena prva partijska celica na Ježici, kamor se je včlanil tudi Matija Udvanc. Po poklicu je bil strojni ključavničar, poleg prizadevnega dela v tovarni pa je bil tudi zelo strasten komunist. Boril se je za delavske pravice, sodeloval v krožku delavsko-kmečke mladine, marksističnem krožku, kulturno prosvetnem društvu in organiziral akcije za delavske praznike. V hiši revolucionarja Andreja Kumarja je izvrševal partijske naloge pri ciklostilni tehniki.
Leta 1936 se je prostovoljno pridružil delavskim borcem v španski državljanski vojni in se kot topničar boril proti Francovim fašistom. Leta 1939 so se mednarodne čete umikale iz Španije in Udvanc je bil ujet in odpeljan v koncentracijsko taborišče v Francijo, kasneje pa premeščen na delo v Nemčijo. Komunistična partija Jugoslavije mu je leta 1941 pomagala pobegniti nazaj v domovino, kjer se je Udvanc takoj pridružil partizanom. Poslali so ga na Gorenjsko, kjer je bil kot komandir Selške čete Cankarjevega bataljona ubit 27. 3. 1942 v Rovtah pri Škofji Loki. Na njegovo rojstno hišo na Ježici, na ulici Danile Kumarjeve 1, so 11. 9. 1959 ob občinskem prazniku občine Bežigrad postavili spominsko ploščo.
Anton Kukelj (1845-1908) nabožni pisatelj iz Male vasi, duhovni svetnik in župnik v Šenčurju pri Kranju.
Matija Sitar (1860-1903), iz Male vasi, umetnostni zgodovinar
Franc Bratovš – Aco (1920-1965)
V literaturi navajajo, da je bil to prvi partizan z Ježice, kot aktivni oficir Jugoslovanske ljudske armade je služboval v Sarajevu. Njegove spomine je objavila revija Borec leta 1955. Med drugo svetovno vojno je opravljal tudi delo vodiča, ki je iz Ljubljane novačil prostovoljce med partizane. Po njem so poimenovali Bratovševo ploščad.
Janko Skerlep (1894-1981), publicist in predvojni fotograf, je bil rojen v Mali vasi. S fotografijo se je začel ukvarjati že leta 1912, najbolj obsežen opus pa je ustvaril med obema vojnama. Najbolj ga je zanimala krajinska fotografija in kot član slovenskega Planinskega društva se je posvetil tudi gorskim motivom. Poleg tega je bil med letoma 1931 in 1946 direktor in prokurist Hotelske družbe Union, saj je v tujini študiral gostinstvo in turizem. Od decembra leta 1946 do upokojitve leta 1950 je opravljal delo komercialista in referenta pri različnih republiških organih za turizem in gostinstvo v Ljubljani. Pod Skerlepovim vodstvom je Grand hotel Union s kavarno, restavracijo, največjo koncertno dvorano na Balkanu in za tedaj veliko turistično zmogljivostjo postal osnova in središče turističnega in poslovnega prometa v Ljubljani.
Karel Robida (1804-1877) iz Male vasi, pomemben slovenski fizik, se je rodil kot Lucas Robida. Že v gimnaziji je kazal izjemno zanimanje za naravoslovje. Leta 1829 se je pridružil benediktincem in prevzel ime Karel. Na celovškem liceju je predaval fiziko, med njegovimi učenci pa je bil tudi Jožef Stefan.
Bil je tudi nabožni poljudnoznanstveni pisatelj, študiral je tudi filozofijo v Ljubljani. Nato je leta 1825 vstopil k benediktincem v St. Pavlu v Labotski dolini. V Avstriji je v svoji karieri poučeval humanistične vede, matematiko in fiziko. Kot profesorja so ga čislali, ker je »lepo razlagal in modro vzgajal«. Od leta 1866 do 1875 je bil superior benediktinskega kolegija v Celovcu. Robida je bil član Kmetijske družbe za Koroško in Kranjsko, Muzejskega društva in Zgodovinskega društva v Celovcu. Njegova bibliografija z leposlovnega in strokovnega področja je obsežna.
Mirko Ramovš (1935-), etnokoreolog, preučevalec ljudskih plesov. Kot domačin z Ježice in ker sta bila oba starša Ježenca ter sta zaradi narave njunega dela (čevljar in šivilja) poznala večino prebivalstva, je v prispevku za revijo Traditiones (1999) predstavil hišna imena v vaseh Ježica, Stožice, Mala vas, Kleče in Savlje.
Danilo Cerar (1896-1980) – sicer rojen Trzinčan se je s starši v otroštvu priselil v Ljubljano in se najbolj proslavil kot organist in skladatelj na Ježici, pel je tudi v zboru ljubljanske opere. Na Ježici je vodil zbor Katoliškega prosvetnega društva in tamburaški zbor, pevski zbor Grafike v Ljubljani in godbo na pihala Zarja. Petindvajset let je poučeval glasbo na klasični gimnaziji v Ljubljani, nastopal je na radiu. Šolal se je na Dunaju, v Rusiji (vojni ujetnik med prvo svetovno vojno) in v Ljubljani na konzervatoriju.
Franjo (Franci) Hvastja (1911-2005) iz Savelj, v mladosti kovač, se je proslavil kot operni pevec baritonist in glasbeni pedagog, ki je deloval na Slovaškem. Začel je z nastopanjem na ježenskih odrih, nadaljeval s študijem glasbe v Ljubljani pri Juliju Betettu, pel je v opernem pevskem zboru. Odšel je na Dunaj in zatem v Bratislavo, kjer je postal član opere, po koncu druge svetovne vojne pa tudi profesor na tamkajšnjem konzervatoriju. Odpel je blizu petdeset solističnih vlog v različnih operah in nastopal tudi na bratislavskem radiu.
Na ježenskem odru je začel nastopati tudi igralec Bert Sotlar (1921-1992).
