19. septembra 1917 je umrl Fran Maselj - Podlimbarski, slovenski častnik in pisatelj

Njegove sanje, da postane profesor zgodovine, niso bile uresničljive, ker je znova bil brez sredstev. Nekaj časa je iskal kakršnokoli zaposlitev, toda v domovini zanj ni bilo nobene skromne uradniške službe. Zaradi preživetja se je moral znova vrniti k vojakom, čeprav je pred tem sklenil, da ga takšen poklic ne zanima in ne zadovoljuje. Opravil je izpit za računskega častnika in napredoval do stotnika prvega razreda, potem pa je kot častnik služboval v avstro-ogrskih garnizijah na Dunaju, v Košicah na Slovaškem, v Tuzli, Tridentu v Italiji, Terezinu na Češkem in nazadnje v Olomoucu.
Vsa ta leta se je družil s preprostimi ljudmi, opazoval njihova življenja in potem po malem pisateljeval in objavljal povesti in črtice iz vojaškega, bosanskega in domačega vaškega življenja. Maselj je pisal v večini kratko prozo, ki jo je začel objavljati v Zori, kjer je objavil svojo prvo novelo Krokarjev Peter. Ustvarjal je pod vplivom realizma, opisoval je predvsem avtobiografske izkušnje med vojaškim službovanjem. Tako je v slovansko književnost vnesel vojaško problematiko, ki ji je dal močen socialni poudarek (Handžija Mato, Markica). Glavna Masljeva avtobiografska dela so Potresna povest, Povest Ivana Polaja in Iz starih zapiskov. Leta 1895 je objavljal povest Gorski potoki, v kateri je neposredno in naturalistično odkrival ljubljansko predmestno življenje. Leta 1903 je napisal Potresno povest, v kateri je odkrival nasprotja med hribovci in dolinci ter bičal praznoverje in skopost.

Po upokojitvi leta 1905 v Krakovu je začel pisati bolj svobodno in je odločneje izražal svoje narodno in politično prepričanje. 

Gospodin Franjo je njegovo najobširnejše in nabolj znano delo. Imenoval ga je „jugoslovanski roman iz prvih let bosenske okupacije”. V glavnem junaku, slovenskem inženirju Francetu Vilarju, je upodobil samega sebe. Vilar vodi sekanje gozdov na Konj-planini in skozi zgodbo z natančnim opisom bosanskih razmer kaže na zlo avstrijske okupacije, odkriva svoje politične in socialne ideje (jasno je stopil na stran najnižjih socialnih plasti), strastno vero v slovanstvo in protiavstrijsko mislenost. Delo je ob izidu leta 1913 vzbudilo ogromno pozornost, saj je izšlo v razburkanem obdobju po balkanskih vojnah. Roman je bil ob začetku prve svetovne vojne zaplenjen kot protiavstrijski, založba Slovanska matica je bila razpuščena, njena lastnina pa zaplenjena. Najhujšo usodo je doživel Maselj, ki je bil najprej degradiran, potem obtožen veleizdaje in izgnan na Nižjeavstrijsko, kjer je zelo trpel zaradi domotožja. Iz Pulkave je pošiljal prošnje za preselitev na slovensko ozemlje, vendar je bila uslišana šele zadnja, ki jo je prejel prav na dan, ko je umrl, 19. septembra 1917. Njegove posmrtne ostanke so septembra 1921 prepeljali v domovino in jih svečano pokopali na ljubljanskem Navju. Na rojstni hiši v Spodnjih Lokah so mu odkrili spominsko ploščo, na kateri je vklesano: Bil je Jugoslovan. Za narod je živel. Za svojo misel umrl.