26. januarja 1883 se je v Selščku nad Cerknico rodil Maksim Gaspari, slovenski slikar

V temelju je bil izrazit risar. Njegov talent je odkril kamniški zbiratelj Niko Sadnikar, ki mu je kot mecen po svojih močeh omogočil študij na Dunaju. Tam se je mladi umetnik seznanil s tedaj modno secesijo in se vključil v njen mednarodni, na gibki liniji in ornamentalnosti temelječi likovni tok; vendar je v specifičnem okviru skupine slovenskih in tudi hrvaških študentov Vesna svetovljansko secesijo prilagodil izraziteje domačnostnemu izrazu, še posebej s pritegnitvijo ornamentike in motivov iz ljudskega izročila, posebno narodne pesmi. Ilustriral je dela Ivana Cankarja, ki ga je tudi portretiral, in knjigo Kettejevih pesmi (ta velja za našo prvo umetniško polnovredno ilustrirano pesniško knjigo, v kateri je sicer poudaril predvsem pesnikovo prisrčno naivno noto), ter skupaj z Birollo Pravljice Frana Milčinskega, pozneje pa je ilustriral tudi Jurčičevega Desetega brata. Opremil in likovno obogatil je še nepregledno vrsto knjig, revij, koledarjev in drugih publikacij ter izoblikoval vrsto razglednic, še posebej pomenljivih v znamenju plebiscita za Koroško in prve svetovne vojne. Slikal je častne diplome, tudi sam priložnostno pesnil in deloval kot duhovit karikaturist. 

V nasprotju z bolj radikalno satiričnim in kritičnim Hinkom Smrekarjem ter bolj dramatično skrivnostnim Birollo sta Gasparija prevevali večja ljubeznivost in šegavost, zlasti spočetka pa v duhu findesièclovske secesije tudi melanholija, razvidna npr. na njegovem avtoportretu z umetniškim klobukom; v značilni mehkobi njegove risbe in napeti polnosti oblik pa je mogoče zaslutiti celo oddaljen spomin na prisrčno poljudno baročno polnost.

V slikarstvu se je sprva oprijel motivike ljudske pesmi, tudi z verzi, vrisanimi v slike, sicer pa je upodabljal romarje, berače, desete brate in desetnice ob gozdnih poteh, nabožnih znamenjih ali pisanih čebelnjakih, v okvirih svoje značilne tipizacije sicer vse bolj realistično, vendar z do zadnjega razvidnim pridihom nekdanjih secesijskih izvorov, ohranjenih v ritmih njegove voljne, na starost vse bolj nemirno utripajoče risbe. Gasparijeve figure so bile v osnovi šablonizirane, tako v zanj neizogibni folklorni ljudski noši kot obličjih razigranih otrok, dobrovoljnih žena z avbami in modrih starcev v kožuhih in s polhovkami, podobno, a hkrati likovno docela različno, kot jih je tipiziral mlajši, prav tako kmetstvu zavezani Tone Kralj, s svojo folklornostjo pa mu je bil med sočasnimi književniki še najbližji Cvetko Golar. Prav zato je smiselno gledati na njegovo delo ne kot na zgodovinsko zanesljiv etnološki vir ali dokument, marveč predvsem kot na izrazito idealizirano, prisrčno stilizirano  umetnikovo osebno predstavo o ljudskem življenju na slovenskih tleh. To življenje skozi Gasparijeve romantične oči ugledamo v njegovi družbeni neproblemskosti in v favorizirani ljudski noši, torej v največkrat razigrani in pražnje domačni nedeljsko praznični podobi. Ker so umetnika, ki se je preživljal kot restavrator v ljubljanskem Etnografskem muzeju, pritegovali zlasti ljudski običaji, so se njegove slike izkazale tudi kot najprimernejša likovna spremljava knjigi akademika Nika Kureta Praznično leto Slovencev. O ljudskih slikah na steklu in podobarjih je z ljubeznijo tudi pisal. Njegova največja na narodopisnem izročilu zasnovana slika je Kmečka svatba, torej motiv, ki je s svojo slikovitostjo značilno zaznamoval naše folklorno obarvane ustvarjalce od Ferda Vesela do Toneta Kralja; naslikal pa je, v znamenju nekdanjih panjskih končnic, tudi Medvedjo svatbo.

Maksim Gaspari je s svojo prikupnostjo in očarljivostjo ostal vse življenje ljudski oziroma vsaj prisrčno poljuden ustvarjalec, tako da so njegovo delo pozneje vzporejali celo s t. i. narodnozabavno glasbo bratov Avsenikov, in se je v svoji široki popularnosti v opreki s strogimi umetnostnimi kritiki rad samozavestno tudi sam skliceval na popolno sprejetost pri ljudeh. Slovensko domačnost je opeval na strunah izsanjane idilike in ob vseh zgodovinskih okoliščinah obujal spomine na v bistvu varno človeško otroštvo, na zibelko pod oknom z nageljni in rožmarinom, nad katero ljubeznivo bdi skrbno ljubeča slovenska mati. Imel je izjemen smisel za izročilo, sprejeto iz zaklada prednikov, ki ljudem nostalgično boža dušo, pa tudi za pravljično čarobnost, kar vse mu je dajalo izjemen čar, ki je očitno temeljil na njegovem osebnem značaju in ljubezni do folklore. Z vsem tem je bil med člani Akademije enkratna osebnost, v avstro-ogrski prestolnici izšolana pomeščanjena, a kmečko samozavestna in samozadostna »ljudska« duša, ki je rojake vse življenje ogovarjala v duhu vesnanskega gesla »Iz naroda za narod«. Likovnim in motivnim izhodiščem, ki so povezovala mednarodno secesijo in narodopisno pa tudi kulturnozgodovinsko poudarjene slovenske motive (posebej se je posvečal upodabljanju Prešerna), je ostal zvest vse življenje, zato je postal živa narodova relikvija iz nikoli do kraja izzvenelih, v zasanjanem spominu obujenih časov.

 Milček Komelj

Vir: http://www.sazu.si/clani/maksim-gaspari

Priporočamo tudi: 
– https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi197112/

– https://www.ng-slo.si/si/stalna-zbirka/1900-1918/maksim- gaspari?tab=collections&authorId=3366

– Umetniške voščilnice Maksima Gasparija

– Plebiscitne razglednice

– Zbirka razglednic z motivi prve svetovne vojne