Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
27. december 1936 – fašisti prisilijo Lojzeta Bratuža k pitju strojnega olja in bencina
Rodil se je očetu Francu in materi Mariji (roj. Simčič) in se šolal v Gorici. Med prvo svetovno vojno so ga z družino odpeljali v begunstvo v notranjost Italije. Po vojni se je vrnil in leta 1920 končal učiteljsko maturo. Kot učitelj je v naslednjih letih delal v Goriških Brdih, Solkanu, Batujah in pri Pescari. Poročen je bil z Ljubko Šorli, s katero sta imela hči Lojzko in sina Andreja.
Nadarjenost in ljubezen do glasbe je kazal že v otroških letih, ustanovil je zbor Mladika, ki ga je tudi vodil, vadil in učil pa je tudi številne zbore na podeželju. Bil je profesor glasbe na nadškofijski gimnaziji, kasneje je postal nadzornik cerkvenih zborov na Goriškem. Skladal je, proučeval narodne pesmi, poučeval glasbo, orglal.
Organiziral je tudi cerkveni zbor v Podgori pri Gorici. V času, ko ga je vodil, je bil dvakrat zaprt. Po maši 27. decembra 1936 so Lojzeta Bratuža in nekaj pevcev zaradi prepevanja slovenskih pesmi fašisti prisilili, da so spili strojno olje. Bratuž je zaradi zastrupitve mesec in pol zatem umrl v bolnici v Gorici.
Dela:
Pisal je predvsem glasbo za cerkvene zbore. S svojimi skladbami je sodeloval v številnih zbirkah in pesmaricah, nekaj jih je izdal tudi v samozaložbi, npr. Ena lučka, Detece sveto, Dve nagrobnici.
Uporabljal je tudi psevdonima Lojze B. Sočenko in Al. B. Sočenko.
Vir:https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/bratuz-lojze/
Prispevala: Breda Seljak, Goriška knjižnica Franceta Bevka
