Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
27. maja 1994 je v Mariboru umrl Ivo Arhar, slavist, bibliofil in planinec. Rodil se je 5. maja 1918 v Šentvidu pri Ljubljani.
Ivo Arhar se je rodil v obrtniški družini kot najmlajši izmed štirih otrok mizarja Ivana Arharja (1880–1973) in trgovke Matilde Arhar, rojene Sever (1882–1943). Srednješolsko izobrazbo in katoliško vzgojo mu je dala Škofijska klasična gimnazija v Šentvidu pri Ljubljani, ki jo je obiskoval v letih 1928–1936. Po končani srednji šoli se je vpisal na študij slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti in ga zaključil aprila 1941. V času študija je bil dejaven član akademskega kluba Zarja, v katerem so se zbirali katoliško usmerjeni študenti − krščanski socialisti, ki so se zavzemali za socialno pravičnost in nazorsko strpnost.
Drugo svetovno vojno je brez službe preživel v Ljubljani, po vojni pa kot profesor slovenskega jezika in književnosti služboval najprej na nižji gimnaziji v Murski Soboti, nato pa od 1946 do 1951 na gimnaziji na Ravnah. V tem času je bil tudi prefekt v ravenskem dijaškem domu. Jeseni leta 1951 se je zaposlil na gimnaziji na Ptuju, kjer je zraven profesorske službe opravljal tudi delo dolgoletnega varuha dijaške knjižnice ter vodil literarni in filmski krožek. Nekaj časa je bil tudi vodja strokovnega aktiva za slovenski jezik ter član šolskega odbora za prireditve. Arhar je na ptujski gimnaziji služboval do leta 1971, nato se je zaposlil na Ekonomski šoli Ptuj in tam ostal do upokojitve.
Bil je velik ljubitelj knjig in dober poznavalec knjižnega trga. V teku svojega življenja si je ustvaril spoštovanja vredno zasebno knjižnico. Izgrajevati jo je začel že v študentskih letih, še intenzivneje pa v letih svoje profesorske službe. Z ljubeznijo do knjig je bilo povezano tudi njegovo delo strokovnega svetovalca in upravnika Mestne knjižnice in čitalnice Ptuj, ki jo je honorarno opravljal med letoma 1955–1958, ter delo poverjenika Prešernove družbe in Slovenske matice. Bil je tudi član Slavističnega društva, stanovske in strokovne organizacije, ki na znanstveni in pedagoški ravni skrbi za slovensko jezikovno in literarno kulturo, in se strastno zanimal za gledališko in filmsko umetnost. Kot predsednik Sosveta za estetsko-humanistično vzgojo pri ptujskem Občinskem svetu Svobod je poskrbel za organizacijo posebnih mladinskih predstav ter pogovorov o filmu. Zaradi svojega prizadevanja in udejstvovanja na filmskem področju je bil leta 1961 imenovan za člana Sosveta za filmsko vzgojo pri Svetu Svobod in prosvetnih društev okraja Maribor. S svojo izbrano in poznavalsko besedo je sodeloval tudi na mnogih kulturnih dogodkih domačega Ptuja. Leta 1983 je za svoje prizadevno delo na pedagoškem in kulturnem področju prejel zlato plaketo dr. Franja Žgeča
