Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
28. junija 1797 se je v Knežji vasi (Grad Mala vas) rodil Friderik Baraga, krščen kot Irenej Friderik Baraga, slovenski misijonar, škof, popotnik, slovničar in kandidat za svetnika. Umrl je 19. januarja 1868 (Marquette, Michigan, Združene države Amerike).
Baraga se je rodil v gradiču Mala vas pri Dobrniču. Krščen je bil še isti dan v dobrniški župnijski cerkvi svetega Jurija z imenoma Irenej Friderik, vendar prvega imena ni nikoli uporabljal, le drugega. Njegova starša – oče Janez Nepomuk Baraga in mati Marija Katarina Jožefa (rojena Jenčič) – sta imela pet otrok, izmed katerih je bil Friderik četrti. Oče ni bil bogat, a mati je po smrti svojega očeta podedovala posestvo Mala vas poleg še drugega obsežnega imetja. Bila sta bogaboječa in pobožna ter prizadevna pri preživljanju otrok, da bi jim omogočila dobro izobrazbo.
Leta 1799 so grad Mala vas prodali stavbeniku Santu Treu starejšemu in se preselili na Grad Trebnje. Mati je umrla leta 1808, oče pa leta 1812, tako je Friderik odraščal v hiši doktorja Jurija Dolinarja, laičnega profesorja v škofijskem semenišču v Ljubljani. Poletja je preživljal pri stricu Ignaciju na gradu Belnek pri Moravčah.
Najprej je na Dunaju študiral pravo, kjer je spoznal redemptorista Klemena Marijo Dvoržaka. Ob njem se je odločil za duhovniški poklic. Ko je leta 1821 dokončal študij prava, je v Ljubljani vstopil v bogoslovje. Duhovnik je postal leta 1823. Novo mašo je daroval na stranskem oltarju v stolnici takoj naslednji dan po posvečenju. Poleg Baraga je bilo prisotnih samo šest ljudi: njegovi sestri Amalija in Antonija, stric Ignacij s hčerkama in Boter Dolinar.
Štiri leta je bil kaplan je v Šmartinu pri Kranju, nato pa dve leti v Metliki. Kot kaplan je bil znan po svoji preprostosti in priljudnosti. Ponovno je ustanavljal bratovščine, ki so bile prepovedane v času cesarja Jožefa II, npr. bratovščino Srca Jezusovega. Veliko je dal na lepoto bogoslužnih prostorov, zato je med službovanjem v Metliki na lastne stroške dal prenoviti oltar in križev pot. Med verniki je bil priljubljen, pri ostalih duhovnikih pa je večkrat naletel na nerazumevanje in nasprotovanje.
Leta 1829 je cenzura potrdila njegov molitvenik Dušna paša, ki ga je napisal tri leta poprej.
Ko mu je pod roke prišla knjižica „Oris zgodovine Cincinnatijske škofije”, se je Baraga odločil za misijonarski poklic. Leta 1830 je prispel v ZDA misijonarit med Indijance. Takoj po prihodu se je začel učiti njihovega jezika, medtem pa je oskrboval nemško župnijo v Cincinnatiju. Njegova prva misijonska postojanka je bila Arbre Croche (Krivo drevo, danes Harbor Springs) ob Michiganskem jezeru, na ozemlju plemena Otava. Leta 1832 je v Detroitu dal natisniti prvi molitvenik v otavanskem jeziku: Otawa Anamie-Misinaigan. Poleg krivega drevesa je oskrboval še druge misijonske postojanke ob Michiganskem jezeru: Veliko reko (danes Grand Rapids), Bobrov otok in Manistik. Med Otavani je deloval do leta 1835, ko je bil poslan v La Pointe ob Gornjem jezeru, k plemenu Očipva. Po redko poseljenem indijanskem ozemlju se je pogosto odpravil na misijonska potovanja, zaradi česar so ga začeli klicati „duhovnik na krpljah”.
Leta 1852 je bil posvečen v škofa v Cincinnatiju v Ohiu. Njegovo prvo škofovsko mesto je bilo Sault Ste. Marie, od leta 1866 naprej pa Marquette. Leta 1865 ga je zadela kap, od takrat pa se mu je zdravje začelo naglo slabšati. Umrl je januarja leta 1868. V kripti stolnice v mestu Marquette je tudi pokopan.
Napisal je več nabožnih knjig ter v nemščini knjigo Geschichte, Charakter, Sitten und Gebräuche nordamerikanischen Indianer (Zgodovina, značaj, šege in običaji severnoameriških Indijancev), kjer so med drugim Evropejci prvič spoznali zgodbo o indijanski princesi Pokahontas.
Pomembni sta predvsem njegova slovnica in slovar očipvejskega jezika, v tem jeziku je napisal tudi več nabožnih knjig.
Baraga je prebivalce v Ameriki tudi poučil kako se sadi in vzgaja sadna drevesa in jim omogočil izboljšati življenje. V svojih misijonih je ustanavljal šole, kjer so se Indijanci učili branja, pisanja in računstva, njegovi sodelavci pa so poučevali različne obrti, predvsem kovaštvo in tesarstvo.
Nekateri kraji v Sloveniji, ki so zaznamovali Friderikovo življenje, so danes povezani v Baragovo pot. Pred župnijsko cerkvijo v Trebnjem stoji Baragov celopostavni bronasti kip, delo kiparja Franceta Goršeta (1978). Grad Mala vas je urejen v muzej.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Friderik_Baraga
Priporočamo tudi:
– http://www.skofija-novomesto.si/svetniski-kandidati/friderik-baraga/
– https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi133914/
