5. decembra 1973 (Eugene, Oregon, ZDA) je umrl Vojeslav Mole, slovenski umetnostni zgodovinar, arheolog, konservator, profesor in pesnik

V plemeniti osebnosti prof. Moleta, tankočutnega esteta in celo parisovsko izbrušenega pesnika, se razkriva posebna dvojnost človeškega znanstvenega iskanja, mnogokrat pogojena v dinamičnih prepletih, ali pomirjena v harmonični sintezi, pri vsem tem pa razpeta v veliko kulturnozgodovinsko razgledanost in potrjena z globokim humanizmom. Dva naroda je povezoval, poljskega in slovenskega, in oba je obogatil z znanjem svojega znanstveno kritičnega duha in velike vednosti. Rojen istega leta kot Izidor Cankar in France Stelè, je bil obema na Dunaju študijski tovariš, vsi trije pa so bili pionirji prenovljene in poglobljene umetnostnozgodovinske stroke na Slovenskem. Cankar jo je metodološko trdno utemeljil, Stele zasidral v problematiki domače umetnostne preteklosti in tej odkazal mesto v Evropi, Mole pa je njuno prizadevanje dopolnil s širokimi perspektivami bizantinske kulture, umetnosti drugih slovanskih narodov, z ikonografskimi poudarki in s pritegnitvijo dosežkov francoskih umetnostnih zgodovinarjev in teoretikov. Nepozabna so njegova univerzitetna predavanja in seminarji, ki so bili mnogokrat sprehodi v daljave umetnostnih zakladnic Vzhoda (vsebinsko in oblikovno) in v zgodovinske globine helenizma; te poti pa so povezovale življenje in rojevanje umetnosti ter se stekale v kulturno torišče mediteranskega humanizma. Umetnost je pojmoval kot večno živ gibljiv organizem, kot eno izmed oblik in funkcij kulture, ki se v zgodovini uresničuje v menjavah slogov in jeziku form; ne povzema samo merila človekovega individualnega duha, marveč tudi kolektivnega sloga, dobe in okolja. Njena temeljna kategorija ni tehnična »naprednost«, marveč duhovna in formalna izraznost. Med posamičnimi umetnostnimi kulturami, ki imajo sicer svoje meje, se pretakajo številni oplojevalni tokovi, nakazujejo pa se zdaj kot statične, zdaj kot dinamične oblikovne manifestacije. S temi pogledi, ki jih je nadrobno zajel v knjigi z značilnim naslovom Umetnost, njeno obličje in izraz (poljski rokopis 1939, slov. izdaja 1941), je kritično dopolnil Cankarjevo pojmovanje »zgodovine stila« — ne nazadnje tudi s pritegnitvijo bizantinskega umetnostnega sveta v okvir formiranja starokrščanske in zgodnjesrednjeveške umetnosti, predvsem pa s poudarkom na umetnikovi ustvarjalni osebnosti, ki jo je Cankar puščal ob strani. Umetnikov delež je posebej obdelal v pomembni študiji Umetnostna zgodovina in problem umetnikove osebnosti (Razprave filozof.-filol.-hist. razreda SAZU II, 1944). Ob dveh tipih kulture — tradicionalno stacionarnem in temu nasprotnem, diferenciranem ali razgibanem — je odlično nakazal vlogo umetnika, ki se dvigne nad statično tradicijo kot dinamična osebnost iii postane odločujoč pobudnik novih umetnostnih spoznanj in resnic ter novega izraza. S tem je dobilo umetnostno življenje temeljni moment, na katerega se opira ves umetnostnozgodovinski razvoj. S teh izhodišč bi lahko določili tudi premike v stilnih dialektih in v umetnostnogeografskih aspektih, kar obljublja plodne nove rezultate tudi v poglobitvi poglavja o umetnostnozgodovinski geografiji, ki jo je pri nas uveljavil dr. Stele. Sicer pa se je, kar zadeva umetnostno geografski položaj, srečal Mole s Steletom (in tudi s hrvaškim Lj. Karamanom) že poprej v študijah o »periferni umetnosti«, o kateri je spregovoril ob deležu poljske umetnosti v evropskem okviru. In v teh pogledih je bilo tudi vabljivo izhodišče za problematiko »slavistične umetnostne zgodovine«, ki je bila eden glavnih ciljev Moletovega znanstvenega dela.

Razumljivo je, da se je znanstveni razvoj velike trojice naših umetnostnih zgodovinarjev družno dopolnjeval, da, tudi tedaj, kadar so si spoznanja na videz nasprotovala ali porabljala različno terminologijo. Vsi trije so izšli iz dunajske šole, iz zgodovinsko eksaktne metode Al. Riegla in M. Dvořaka, Molè pa je intenzivneje in plodno prisluhnil tudi sicer tveganim in v mnogočem oporekanim hipotezam prof. J. Strzygowskega, obsegajočim veliko obzorje Vzhoda in evropskega Severa. Sprejemal pa jih je kritično, pa naj je šlo za probleme starohrvaške umetnosti (pri teh je pritegnil Karamanu) ali za veliko dilemo »Orient ali Rim« ob nastajanju in zorenju starokrščanske umetnosti. Oprt na izročilo humanizma in helenizma je odločil to dilemo v prid mediteranskega sveta, dasi ni prezrl deleža Bližnjega vzhoda. V želji, da bi ta izhodišča dodobra osvetlil in hkrati položil temelje za raziskovanje slovanske umetnosti bizantinskega kulturnega kroga, je spisal odličen pregled Zgodovina starokrščanske in zgodnjebizantinske umetnosti (Historia sztuki starochrześcijańskiej i wczesnobizantyńskiej), ki je izšel 1931 v Lvovu in še danes ni izgubil pomena. Ideal »slavistične umetnostne zgodovine« pa je reševal sam in s sodelavci s pregledi umetnosti posamičnih slovanskih narodov. Napisal je zajeten pregled Ruska umetnost do leta 1914 (1955, slov. prevod 1957), predvsem pa na osebne študijske rezultate in doživetja oprto Umetnost Južnih Slovanov od naselitve na Balkanu do druge vojske (1962, slov. prevod 1965), v kateri je intuitivno zarisal usodno, že v antiki pogojeno ločnico med vzhodnim. in zahodnim kulturnim svetom, ki jo je premagalo šele 19. stoletje ali celo šele naš čas. Nakazal je probleme tradicije in kontinuitete, pri katerih sta odločala Grčija in Zahod, Bizanc in Rim, kar je razdelilo Južne Slovane (z Bolgari vred) v dva kulturna svetova. V teh velikih okvirih je zarisal umetnostno življenje južnoslovanskih narodov, njihovo specifiko in diferenciacijo, stilnorazvojne tokove in prelive ter pritoke tujine in tako ustvaril celovito podobo tega sicer heterogenega umetnostnozgodovinskega prostora, na katerega bazi so se razvile pozneje posamične nacionalno in kulturno pogojene sestavine, ki so odločale tudi pri umetnostnem zorenju.

Ne morem se spuščati v nadrobnejšo vsebino obsežnega Moletovega znanstvenega in publicističnega dela, ki zajema tako pesništvo kot prevode, kritiko in esejistiko, leksikalne članke in filozofsko-teoretične spise (oprte pogosto na Croceja in Bergsona). Sega od prazgodovine (problem situle z Vač) čez antiko (Vzhod in Zahod v zgodnji antiki, helenizem v Aziji, Dioklecijanova palača itd.) v starokrščanski in bizantinski čas (temelji bizantinske umetnosti, Bizanc in Orient, miniature srbskega rokopisa iz leta 1649, Bizanc in Poljska, ruske ikone itn.), se pomudi v zgodnjem srednjem veku in pri umetnosti Dalmacije (umetnostnozgodovinski viri v šibeniškem notarialnem arhivu, šibeniška katedrala, itn.), predvsem pa posega v problematiko poljske umetnosti v njenem razmerju do renesanse, Bizanca, Zahoda in spopade se celo s sociološkim problemom umetnostne zgodovine. Za nas pa niso najmanj pomembne študije, s katerimi je Mole približeval Poljakom nekatere vidnejše slovenske in jugoslovanske umetnike in tudi poglavja iz naše literarne preteklosti (npr. Oblicze społeczne sloweńskiej »Moderny«, Pamiétnik Słowiański III, Krakov 1952). Posebno izpoved svoje ljubezni do mediteranskega sveta, ki ga je izredno močno doživel že v zgodnji mladosti, in zavzetost za Tizianovo umetnost je prelil v knjigo »Tycjan« (1958), ki mu je bila posebno pri srcu. In v delu Iz knjige spominov, ki je dozorelo kot življenjski obračun že na tuji celini, ožarjeno s temno zarjo spomina na prezgodnjo smrt sina Marijana, je zapisal, da je to »avtobiografija humanista, ki ga je prav humanizem varoval in rešil, da ni utonil v viharjih naše tragične dobe«. Ta zavest pa, navsezadnje, prevzema vse Moletovo veliko življenjsko delo.

Natančnejši življenjepis in bibliografijo glej: SBL II, 148 do 149 (F. Stelè); Letopis SAZU XII, 1962, 29—34; F. Stelè, Osemdesetletnica Vojeslava Moleta, ZUZ n. v. VIII, Ljubljana 1970, 9—26. — Avtobiografija Iz knjige spominov, Ljubljana 1970.

Emilijan Cevc

(nekrolog iz letopisa SAZU 1973)

Vir: http://www.sazu.si/clani/vojeslav-mole

Priporočamo tudi: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi374407/