Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
7. april 1927 – izglasovan zakon o poitalijančevanju priimkov
Po prvi svetovni vojni, z novo Rapalsko mejo, so Italiji pripadala tudi večetnična ozemlja s slovenskim in hrvaškim prebivalstvom. Etnične majšine pa so bile za italijansko kraljestvo popolna novost. Kraljevsko-fašistična zakonodaja ni priznavala obstoja manjšin in to načelo je izvajala represivno. Posameznik ali skupina sta za fašistično ideologijo obstajali le, če se izenačujeta z državo. Asimilacijski pritisk proti slovenskemu in hrvaškemu prebivalstvu se je začel že v času liberalno-meščanskih režimov. Z nastopom fašistične oblasti pa se je asimilacija še stopnjevala.
7. aprila 1927 so izglasovali zakon o prisilnem poitalijančevanju slovenskih priimkov. V zakonu je zapisano, da se povrne potujčen italijanski priimek v originalno (italijansko) obliko „sulla restituzione in forma italiana dei cognomi”. Najprej je zakon veljal za Tridentinsko (10. januarja 1926, št. 17) leto kasneje (R.D. 7 aprile 1927, n. 494) pa so ga razširili na vse ozemlje, ki je pripadalo Italiji po vzpostavitvi nove Rapalske meje.
Poleg priimkov so zahtevali tudi poitalijančenje krstnih imen, še prej je stopila v veljavo Gentilijeva reforma (1923), ki je zahtevala pouk samo v italijanskem jeziku. Sistematično so začeli razpuščati tudi vsa slovenska in hrvaška društva.
V letih 1927- 1928 je fašistična obast na obmejnem ozemlju dokončno ukinila vse slovenske in hrvaške legalne inštitucije: šole, jezik, društva, tisk, organizacije. Z zakonitimi sredstvi, možnimi v fašističnem totalitarnem režimu, je bil zbrisan zunanji videz obstoja nacionalne manjšine in zrušena njena vloga politične sile (Kacin-Wohinz, Milica. 1990 ).