Dehteči cvet slovenske besede

Josipina Urbančič Turnograjska (1833–1854) je bila prva slovenska pesnica, pisateljica in skladateljica. Lovra Tomana je spoznala 1850, ko je prišel v Preddvor obiskat svojega prijatelja. Med njo in Tomanom se je razvilo triletno dopisovanje. Od leta 1850 do 1853 sta si izmenjala več kot 1000 pisem, ki obsegajo od 20 do 35 strani in sta si jih pisala vsak dan. V njih sta si izpovedovala ljubezen, si pošiljala rožice in druga znamenja izkazane ljubezni. Pisma so bogata tudi zaradi opisovanja kulturnih dogodkov, odnosov med sorodniki, srečevanja s takratnimi uglednimi možmi, načinom prehranjevanja, oblačenja itd. Josipina in Lovro sta se poročila 22. septembra 1853 v grajski kapeli na gradu Turn. Skupaj z njeno materjo in bratoma sta se preselila v Gradec, kjer po porodu 1. junija 1854 umrla. Stara še ni bila enaindvajset let.
Ustvarjala je pod psevdonimom Turnograjska. Segala je po motivih iz slovanske in obče zgodovine. Zelo pomembno vlogo v njenih delih so imele tudi ženske, ki so odhajale s svojimi možmi v vojsko in se borile za svobodo svojega naroda.
Je prva, ki je v pripovedni tehniki upodobila motiv Veronike Deseniške. Napisala je 38 povesti. Ohranjene so tri njene pesmi: Zmiraj krasna je narava, Noč na grobu in Smereka. Josipina je bila tudi skladateljica, a se njenih skladb ni ohranilo veliko. Komponirala je klavirske skladbe in napeve s klavirjem za slovenske tekste. Ohranjene skladbe so: Tri rožice, polka Zoridanka, klavirska skladba Spominčice, vesela Napitnica in Zdravlica.