Goriška knjižnica Franceta Bevka se je v okviru nalog osrednje območne knjižnice s sofinanciranjem Ministrstva za kulturo RS vključila v projekt digitalizacije starejšega dragocenega knjižničnega gradiva. Digitalizirala je časopis Soča in ga v sodelovanju z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani objavila na spletnem portalu dLib.si.
V Goriški knjižnici hranimo časopis Soča. V tiskani obliki imamo le del izvodov, zato smo pred časom pridobili tudi mikrofilme, ki vključujejo poleg izvodov, ki jih hranimo v Goriški knjižnici, tudi izvode iz drugih knjižnic in je zato zbirka veliko bolj popolna. To zbirko smo digitalizirali in jo objavljamo na spletnem portalu Digitalna knjižnica Slovenije dLib.si.
Glasilo Soča
Pomembna prelomnica v razvoju Goriške je bila uvedba parlamentarnega življenja po letu 1860, ko je pokrajina dobila svojo deželno samoupravo z deželnim zborom in njegovim izvršnim organom deželnim odborom.
Uvedba parlamentarnega življenja je obudila politično dejavnost in tako je bila druga polovica 19. stol. doba taborov in čitalnic, kjer se je kalila narodna zavest in kjer je vzniknil narodni preporod, obenem pa se je že kazala politična in idejna razdvojenost primorskih veljakov. Leta 1869 je bilo v Gorici ustanovljeno prvo slovensko politično društvo Soča, ki je leta 1871 začelo izdajati svoje glasilo Soča, s podnaslovom Organ slovenskega političnega društva za brambo narodnih pravic.
Soča je izhajala 44 let (od 31. marca 1871 do 29. januarja 1915), sprva dvakrat na mesec, od leta 1872 enkrat tedensko, od 1898 dvakrat in od 1907 trikrat na teden. Izdajatelj in prvi odgovorni urednik je bil Viktor Dolenc.
Ker se je nekaterim članom uredniškega odbora zdel časnik preveč liberalno usmerjen, so osnovali svoje glasilo Glas (1872–1875) in pozneje ustanovili še svoje društvo Gorica. Leta 1876 je prišlo do sprave, obe društvi sta se ponovno združili in ustanovili enotno društvo goriških Slovencev Sloga – takrat je Soča postala njihovo skupno politično glasilo. Njeno politiko je oblikoval dr. Anton Gregorčič, urednik pa je postal Andrej Gabršček. Ta dva sta ob ponovnem razcepu in koncu slogaštva ustanovila Novo Sočo (1889–1892) ¨staro¨ Sočo pa je prevzel Josip Tonkli, vendar je bila že ob koncu leta 1892 ponovno v rokah Andreja Gabrščka – tokrat kot izdajatelja in odgovornega urednika. Leta 1900 je Soča postala glasilo Narodno napredne stranke za Goriško. Izhajala je s prilogami Primorec (1893–1897), Gospodarski list (1887–1901) in Kažipot (1894–1911) vse do leta 1915, ko je moral Gabršček zapustiti Gorico.
Pripravila: Andreina Troha Jejčič
