Simon Jenko (1835-1869) je literarno ustvarjal že v dijaških letih, vendar je številne zgodnje pesmi sam uničil. Kasneje je svoje pesmi objavljal v različnih leposlovnih listih, leta 1865 pa je svojo poezijo izdal v zbirki Pesmi.
Razstava, ki smo jo v Slovanski knjižnici posvetili 150. obletnici smrti slovenskega pesnika in prozaista, je na ogled v 2. nadstropju Slovanske knjižnice med 17. 6. in 6. 7. 2019. Avtorica razstave je bibliotekarka Erika Marolt.
Jenko je napisal nekaj epsko lirskih balad in romanc, večinoma pa je pisal lirske pesmi, v katerih je opaziti Heinejev vpliv. Ustvarjalni vrh je dosegel z nežno in trpko ljubezensko ter razpoloženjsko liriko. Najbolj znane ljubezenske pesmi Obujenke (cikel deseti pesmi) so nastale na Dunaju, pod vtisom stare novomeške ljubezni do Leopoldine Kuralt. Prepoznaven je tudi po pesmih iz narave, ki nosijo naslov Obrazi.
Jenko je bil kljub močnim realističnim težnjam, predhodnik tako imenovane čiste lirike, ki so jo pesniki naše moderne, zlasti Josip Murn razvili do nove umetniške dovršenosti.
Jenkovo prozno delo ni obsežno in ne snovno raznovrstno, se pa v njem že kažejo zelo močne realistične prvine. Njegova najbolj znana prozna dela so Spomini, Tilka in Jeprški učitelj. Snov za svoje povesti oziroma novele je pisatelj večinoma zajemal iz kmečkega življenja.
