Alojz Rebula, rojen, 21. julija 1924, v Šempolaju pri Trstu, sodi med tiste, danes že redke predstavnike slovenske književnosti v Italiji, ki so ustvarjali vse povojno obdobje.
Rebula je med 1936 in 1940 obiskoval italijansko klasično gimnazijo v Gorici in jo od 1940 do 1944 nadaljeval v Vidmu, kjer je tudi maturiral. Leta 1949 je diplomiral iz klasične filologije na Univerzi v Ljubljani, kjer je študiral tudi arheologijo in angleščino. Leta 1960 je v Rimu doktoriral z disertacijo o Dantejevi Božanski komediji v slovenskih prevodih. Do upokojitve je poučeval latinščino in grščino na višjih srednjih šolah s slovenskim učnim jezikom v Trstu. Stanoval je na Opčinah, zadnja leta pa večinoma prebiva v Loki pri Zidanem Mostu. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar.
Že prva pisateljeva dela se dotikajo njegovih poznejših, stalno navzočih tem in vprašanj, na začetku fragmentarno in v poenostavljenih oblikah. Mednje sodita predvsem življenje Slovencev kot narodne manjšine in nacionalna problematika, povezana z moralno, ob tem pa razmišljanja o globljih eksistencialnih vprašanjih posameznika in širše skupnosti. Rebulova mladostna proza neredko izzveni v tezo, da tujec prinaša nesrečo in da slovenski človek propade, če zapusti svoje kmečko okolje. Te idejne vsebine so navzoče tudi v Senčnem plesu, v katerem glavni junak romana izbira med slovensko domačnostjo in asimilacijsko napadalnim tujim mestom, dokler se po osebni nesreči ne vrne domov, k izvirom narodne zavesti, in se spet ne približa krščanskemu altruizmu. Še globlje v to smer je šel pisatelj z epopejo V Sibilinem vetru, kjer je zgodovinsko preteklost, življenje rimskega imperija v drugem stoletju pred Kristusom, uporabil za razmišljanje o duhovnih razsežnostih in stiskah sodobnega človeka. Njegov glavni junak je ob močni predanosti življenju predvsem miselno iskateljski človek, ki v smislu eksistencialistične filozofije in v mejah mogočega izbira možnosti bivanja, dokler na koncu ne pristane v območju preizkušenih vrednot, skladen s samim seboj in svojim okoljem.
Pisateljev drugi pripovedni cikel kaže izrazito drugačnost že v tematiki, ki je zdaj še vedno zgodovinska, čeprav precej manj, pa tudi obdobja preteklosti, kamor pisatelj posega, so nova. Najdlje nazaj je šel Rebula v romanu Jutri čez Jordan (1988), v katerem skozi judovsko zgodovino 13. stoletja pred Kristusom, oprt na Pentatevh, odkriva arhetipske duhovne položaje človeštva, torej tudi sodobnega človeka oziroma samega sebe. Izrazitejša zgodovinsko-biografska romana sta Duh velikih jezer (1980), pripoved o škofu Frideriku Baragi, oprta večidel na dokumentarno gradivo, ter Zeleno izgnanstvo (1982), zgodba o tržaškem škofu in diplomatu Eneju Silviju Piccolominiju, humanistično izobraženi osebnosti iz italijanske renesanse, čeprav si pisatelj ne more kaj, da se ne bi hkrati odprl boleči sedanjosti in se kritično opredelil do šibkih strani slovenskega nacionalnega značaja, do naše pasivnosti in podredljivosti tujcem.
Za Rebulovo drugo obdobje je na splošno značilna večja neposrednost. Tak je že roman iz sodobnega tržaškega življenja Divji golob (1972) z vsemi svetovnonazorskimi protislovji našega časa, nad katera pisatelj postavlja krščansko ljubezen. V ta okvir sodi še knjiga dnevnikov Gorje zelenemu drevesu (1971), v kateri gre tako za bivanjska vprašanja slovenske narodne manjšine v Italiji kot za miselna iskanja slovenskega intelektualca. Dnevniki so prav tako sestavni del krajšega romana Snegovi Edena (1977), v celoti pa izpolnjujejo nadaljnji dve knjigi. Oblaki Michigana (1985) se tematsko navezujejo na misijonska področja v Združenih državah Amerike, kjer je sredi 19. stoletja deloval Baraga. V Vrtu bogov (1986) načenjajo dnevniki, povezani s potopisom po Koloradu, vprašanje slovenstva pri naših izseljencih v Ameriki.
Zelo dejaven je Rebula v publicistiki, narodnopolitični in umetnostni. Dve knjigi njegovih govorov in esejistike – Sledovi Drage (1985), skupaj z Vinkom Beličičem, Borisom Pahorjem in Vinkom Ošlakom, ter Na slovenskem poldnevniku (1991) – dokazujeta živo zanimanje za najbolj odmevna nacionalna, idejna in estetska vprašanja današnjega časa. Rebula je nekaj desetletij opazno navzoč tudi v italijanski publicistiki. Objavil je več prispevkov o naših osrednjih kulturnih in literarnih pojavih, v italijanščino je prevedel Kocbekovo Tovarišijo (Compagnia, 1975). Upoštevanja vredno je še njegovo prevajalsko delo iz italijanske književnosti in politične esejistike. Leta 1992 je izšel tudi italijanski prevod njegovega glavnega romana V Sibilinem vetru.
Za svoje književno delo je bil nagrajen s pomembnimi nagradami; tako 1995 s Prešernovo nagrado za svoj literarni opus, 1997 z mednarodno nagrado Acerbi za italijanski prevod njegovega romana V Sibilinem vetru in 2005 z nagrado kresnik za roman Nokturno za Primorsko. Za italijanski prevod istega dela je 2012 prejel tudi ugledno literarno nagrado Mario Rigoni Stern.
Leta 2012 je prejel državno odlikovanje veliki častnik viteškega reda za zasluge za Republiko Italijo.
Alojz Rebula je bil od 1987 dopisni član SAZU, 2009 pa je postal njen redni član.
Rebula, Alojz, v: Slovemska akademija znanosti in umetnosti (URL naslov): www.sazu.si/o-sazu/clani/alojz-rebula.html.
Komac, T.: Alojz Rebula, v: Slomedia (URL naslov): www.slomedia.it/alojz-rebula.
Nežmah, B: Katoliški intelektualec: pisatelj Alojz Rebula, v: Mladina 8(2003) (URL naslov): www.mladina.si/93224/int-rebula/.
Alojz Rebula, v: Družina (URL naslov): www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/avtor/alojz-rebula.
