Aprila 1348 je črna smrt dosegla Firence in tam pomorila ok. 100.000 ljudi, to je tri četrtine prebivalstva v mestu. Giovanni Boccaccio (1313–1375), italijanski renesančni pesnik in pisatelj, je opis pustošenja črne smrti ter usode ljudi iz Firenc opisal v uvodu k Dekameronu.
„Pravim torej, da je število let po blagodejnem učlovečenju sina božjega naraslo že na tisoč tristo oseminštirideset, ko je v veleslavno Florenco, ki prekaša po lepoti vsa druga mesta Italije, prodrla smrtonosna kuga /…/ Začela se je bila nekaj let poprej v vzhodnih deželah, pobrala po njih nešteto živečih, se širila nezadržno od kraja do kraja in se s svojimi nadlogami razprostrla proti zahodu /…/ Nekako v začetku pomladi prej omenjenega leta je začela kar strahotno in na čuden način kazati bolestne učinke. Ni bilo tako kakor prej na vzhodu, kjer je veljalo za očitno znamenje neogibne smrti, če je kdo krvavel iz nosa; tokrat se je začenjala tako, da so prav tako pri moških kakor pri ženskah nastale v dimljah ali pod pazduhami nekakšne otekline, in mnogim med njimi so narasle do velikosti navadnega jabolka, drugim do velikosti jajca, nekatere bolj, druge manj; preprosto ljudstvo je te otekline imenovalo bule. S prej imenovanih mest se je taka smrtonosna bula začela v kratkem širiti in prikazovati kjerkoli po telesu; nato se je kakovost te bolezni spreminjala, kazale so se črne ali modrikaste maroge in se mnogokrat širile po rokah in stegnih in po vseh drugih telesnih delih; pri teh so bile velike in redke, pri onih majhne in goste. In kakor je bila bula prvotno in tudi poslej zanesljivo znamenje bližajoče se smrti, so tudi maroge pomenile prav to pri vsakomer, ki jih je dobil.
