Leda Kocjan je začela delati v Kosovelovi knjižnici Sežana 4. decembra 1973. Delala je v knjižnici do svoje upokojitve oktobra 2009.
Leda nam je povedala o svojih izkušnjah v knjižnici: »Do knjižničnih prostorov na Bazoviški 11 je vodil temen hodnik. Imeli smo majhno pisarno. Na sredi pisarne je stala miza. Na eni strani je sedela Lučka Čehovin, na drugi Lidija Rebula. Imeli smo pisalni stroj na pisarniški mizi. Knjige so bile povsod v pisarni, ker je Lučka tudi vpisovala knjige. Čitalnica je bila zelo majhna in je bila v sklopu same knjižnice. V čitalnici je stala črna miza z dvema usnjenima foteljema. V čitalnici smo imeli dnevno časopisje in mladinske revije. Spomnim se, da sta v knjižnico vsak dan prihajali Jolka Milič in Stane Raztresen. V čitalnici je bil stari pisalni stroj, na katerem sem tipkala kataložne liste. Na istem mestu sem vpisovala knjižne liste (kdo in kaj si je izposodil). Knjige smo zavijali v polivinil s čopičem in z lepilom. V tem času so bili edini pripomočki, ki smo jih imeli v knjižnici, papir formata A4 (nanj smo prepisovali dokumenta, zapisovali podatke), radirka, svinčnik in indigo papir za kopije. Nisi smel delat napak, ker se ni dalo brisati. Morala sem biti zelo osredotočena. V sami knjižnici so bile police, nabite s knjigami. Ob oknu so bile pionirske in otroške knjige. To je bil naš mladinski oddelek. Na sredi in ob stenah so bile lesene police, napolnjene do vrha. Greli smo prostore s pečjo. Skladišče (periodika) je bilo v nekdanjih prostorih zaporov, za stavbo sodišča. Po požaru smo morali vse knjige očistiti, jih popisati in dati v škatle. Potem smo škatle nosili v prostore na Mirka Pirca 1. Prostor je bil dodeljen knjižnici, ker se je tedaj izselil vrtec. Škatle smo nosili, ker nismo imeli avta.
Ko je prišel čas, da se dokončno preselimo v nove prostore (Mirka Pirca 1) in jih primerno uredimo, sta nam prišli pomagati dve kolegici iz koprske knjižnice. Vse slovenske knjižnice so se odzvale naši prošnji in nam podarile knjige, da nadomestimo naše v požaru poškodovane izvode.
Vabila in plakate smo nesli na občino in jih tam reproducirali na ciklostilu. Vabila in plakate smo potem sami nosili po šolah in drugih ustanovah. Vabila smo, da bi prihranili na znamkah, nosili osebno povabljencem.
Prvi vhod v knjižnico so bila steklena vrata, ki danes stojijo v današnjem družbenem prostoru knjižničarjev. Izposoja se je odvijala v prostorih današnjega domoznastva. (Kolegica nas pelje po prostoru, da nam vse pokaže.)
Ko smo prišli v nove prostore, smo spremenili način izposoje. Do takrat so uporabniki plačevali izposojevalnino za vsako knjigo, potem smo uvedli letno članarino.
Delali smo vsakodnevno statistiko obiska in izposoje. Na list smo zapisovali te podatke, vsako naslednje jutro smo podatke prepisali na veliki list statistik, potem jih brisali in začeli na novo na istem listu, dokler se papir ni popolnoma obrabil. O, kako smo bili skromni!
Zelo smo bili zadovoljni, ker smo dobili nove prostore. Okna so bila okrašena z gorečkami. Ker smo bili ponosni na svoje nove prostore, smo želeli, da so prostori vedno urejeni. Ob posebnih prilikah smo jih tudi primerno okrasili. Nikoli ni bilo kupljenih okraskov, vse smo izdelovali sami. Obiskovalci so vsako leto z veseljem prihajali, da pogledajo naše ideje in nove okraske.
Prostore smo postopoma pridobili (bivše prostore kina, bivše prostore, ki jih je do tedaj zasedalo Kulturno društvo Jože Pahor …). Današnji strokovni oddelek knjižnice je bil ves prostor, s katerim smo razpolagali. S časom smo pridobili še bivše prostore Komunale na prvem nadstropju. Tam, kjer je zdaj izposojevalni pult, so bile modre okrogle stopnice, ki so peljale v zgornje prostore. V zgornjih prostorih je najprej bilo skladišče, s časom so te prostore prenovili in v njih postavili čitalnico, študijski oddelek, skladišče in dve pisarni (za Lučko Čehovin in Tanjo Pipan). V stari knjižnici je računovodstvo vodil Miro Margon, ki je bil zaposlen na Rdečem križu.
Zaposleni v stari knjižnici: Lučka Čehovin, Lidija Rebula, Maja Žirovnik (malo časa) in Leda Kocjan. Miro Margon, ki je bil zaposlen na Rdečem križu in honorarno vodil naše računovodstvo.
V novih prostorih sta se pridružili Marija Godnič, Tanja Okretič (por. Pipan), Bojana Zelen, Sonja Šuman, Sandra Furlan (knjižničarka, ki je potem šla delat na šolo), Vlasta Metlikovec, Primož Škabar, Magdalena Bezlaj in Ivanka Turšič (zamenjala Ledo Kocjan v Knjižnici v Dutovljah).
V Komnu so delale najprej Ivanka Uršič, potem Damjana Čoralič, Vlasta Metlikovec, Bojana Kermolj, Cveta Stepančič in Marjana Lenassi,
Velike knjižnice so imele prireditve. Lučka je bila ambiciozna in se je trudila, da smo imeli enkrat na mesec predstavitev nove knjige z gostom in razstavo. Likovna razstava je pogosto bila povezana z likovno opremo same knjige, seveda če je to bilo mogoče.
Robert Hlavaty nas je redno obiskoval. On je predstavil Avgusta Černigoja Lučki Čehovin. In potem se je začelo prijateljevanje slikarja in knjižnice. Černigoj je prihajal pogosto v knjižnico. Bil je zelo humoren človek. Pil je čaj in sedel v knjižnici. Rad se je pošalil. Rad se je pogovoril z vsemi. Bil je zelo komunikativen. Kasneje se je preselil v Lipico. Reden gost je bil tudi Milko Bambič. Vse nas je lepo pozdravil, spil kavo in pojedel kakšno sladico.
Za pusta smo se šemili. Ošemljeni smo hodili na obisk k Jolki Milič in na sprehod po celem mestu. Mi smo to prvi začeli delati in potem so začeli še drugi.” (Leda Kocjan, 5. nov. 2024)
