Rodil se je v narodno zavedni hrastniški družini Roš, in sicer očetu Ferdinandu in materi Rozaliji (rojena Dernovšek). Obiskoval je učiteljišče v Ljubljani in leta 1901 začel poučevati na Dolu pri Hrastniku, v poletnem času pa vodil podružnično šolo na Kalu. Leta 1906 je bil premeščen v Hrastnik, kjer je poučeval vse do odhoda v pokoj (1937). Po upokojitvi se je preselil v Laško, kjer je kupil hišo.
Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil vpoklican v enoletno vojaško šolo v Mariboru, a so ga zaradi politične nezanesljivosti odpustili. Bojeval se je na italijanski fronti, a je bil skupaj z bratom Ferdinandom ml. ujet. Ob koncu vojne sta z bratom pobegnila iz ujetništva in se prebila do jugoslovanske meje. Leta 1941 ga je okupator z družino izselil v Slavonijo. V Čalmi so ga preganjali in mučili, domov se je vrnil z uničenimi živci.
Poleg službenega dela je pustil velik pečat družbenemu področju Hrastnika in Dola. Zavzemal se je za narodno svobodo, izobrazbo in napredek. Neposredno in deloma posredno je ustanovil celo vrsto društev, v katerih je razvil živahno delovanje: Narodna čitalnica s knjižnico (bil je prvi predsednik, tajnik, knjižničar), Pevski in tamburaški zbor, Godalni orkester, Strelski in kegljaški klub, Lovsko društvo Jelenca, Slovensko delavsko podporno društvo, Sokolsko društvo, Hrastniška električna zadruga, moška in ženska podružnica DCM. Prirejal je gledališke igre; najprej v Roševem kozolcu, nato v Delavskem domu. Razen tega je skrbel tudi za druge kulturne in zabavne prireditve. Bil je dopisnik raznih naprednih listov. Pisal je črtice (npr. Maistrov petelinček, Spomin na velikega moža) in preuredil humoresko Ata Žužamaža. K društvenemu delu je želel pritegniti čim več delavcev in to mu je tudi uspelo. Bil je v stiku z delavsko strokovno in politično organizacijo. S svojim delom je okrepil nacionalno in socialno zavest.
Njegov stric je bil inženir Boštjan (Sebastjan) Roš, njegov bratranec inženir Mirko Roš.
Življenjepis dostopen na: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/ros-milos/
