Vinko (Cene) Štupar – Matevž, 1911-1944, prvoborec, partizan, rojen v gmajni pri Črnučah. Zaradi težkih gmotnih razmer doma se je učil za peka, ob tem pa bil dejaven v črnuškem društvu Svoboda, zlasti v kulturnoizobraževalnih akcijah. Delal je v Eiflerjevi tekstilni tovarni za Bežigradom in kmalu postal vodja delavcev in delavk, ki so se borili proti izkoriščanju. Leta 1936 je vodil delavsko stavko v tej tovarni. Urejal je sindikalno glasilo Glas delavca.
Leta 1937 je postal član rajonskega komiteja komunistične partije Slovenije (KPS ) na Ježici, pod katerega so spadale Ježica, Črnuče, Tacen in Šentvid z okolico. Deloval je tudi v leta 1938 ustanovljeni podružnici Vzajemnosti. Po sovražni okupaciji se je skupaj z drugimi črnuškimi revolucionarji pripravljal na prehod v oboroženo akcijo proti sovražniku. Hiša njegove matere v Gmajni je postala shajališče komunistov in njihovih simpatizerjev.
Prvi dan po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo (22. 6. 1941) je s tovariši komunisti s Črnuč zapustil dom in odšel v partizane. Julija 1941 je postal borec Rašiške čete in eden glavnih političnih delavcev v njeni sestavi. Prevzel je odgovornost za tisk v tej enoti. Po razbitju Rašiške čete konec septembra 1941 se je Štupar s skupino preživelih umaknil čez demarkacijsko črto v italijansko cono. Ostal je v Ljubljani in deloval v rajonskem komiteju KPS Ježica. Kljub skrivanju so ga Italijani spomladi leta 1942 ujeli v Stožicah in ga odpeljali v Belgijsko kasarno. Poslali so ga v internacijo v Treviso, vendar je Štupar uspel pobegniti in se je vrnil v Slovenijo, na ljubljansko območje. Prišel je v Savlje in Kleče. V Savljah pa je bilo nevarno, saj je tam delovala tudi bela garda.
Pozneje leta 1942 se je skrival v bunkerju političnega aktiva v Obrijah ob Savi, vendar so bunker zaradi izdaje napadli belogardisti in vse, ki so bili tam odpeljali najprej v Polje, potem pa v Ljubljano na zaslišanja, ki so trajala mesece. Belogardisti so ga naposled izročili Nemcem, saj je bil doma v nemški coni. Znašel se je v taborišču v Šentvidu, od koder je pobegnil leta 1944. Vrnil se je na Črnuče, kjer je postal sekretar okrajnega komiteja KPS Mengeš. V taborišču blizu Rašice so ga 15. 11. 1944 presenetili domobranci in gestapovci ter ga ubili. Na tem kraju so mu postavili spomenik.
Po Cenetu Štuparju so poimenovali eno od ulic na Črnučah in izobraževalne ustanove za odrasle.
Povzeto po: Na levem bregu Save, Ljubljana, 1982, str. 218-220.
