Edinost poroča o prireditvi, ki jo je organiziralo Bralno in pevsko društvo Slovan v Štanjelu 1. julija 1905. Društvo Kolo iz Trsta je bilo povabljeno, da pri proslavi sodeluje. V imenu Slovana je goste pozdravil nadučitelj Ivan Grahli. Zahvalo v imenu društva Kolo je podal predsednik društva Kolo Makso Cotič: „Z novo železnico pridejo nove razmere. Nova železnica prinese evolucijo v gospodarskem, socijalnem življenju. A iz te evolucije pa bi mogla navstati nevarnost za našo narodno stvar. Nove razmere odpro vrata tujinskim elementom in naš Kras stopi v stike z vnanjim svetom. To bi moglo postati nevarno, ako ne bomo mislili na primerno obrambeno delovanje, za gospodarsko in socijalno organizacijo. Imenitno sredstvo za tako delovaaje pa so ravno narodna društva. Zato smo se iz srca razveselili, doznavši, da se je tu zasnovalo društvo ‘Slovan’ in zato se je ‘Kolo’ z radostjo odzvalo povabilu na sodelovanje na prvi prireditvi tega društva. Bratska vam hvala iz bratskih src za to povabilo.” Dopisnik Edinosti je opisal slavoloke in slavnostno ureditev prostora, v katerem se je slavnost dogajala. Pesmi so izvajali moški in mešani zbor društva Kolo, gospodična Marija Krebelj je doživeto recitirala Gregorčičevo pesem „Domovina”, potem je nadučitelj Grahli imel govor.
„Cenjeno občinstvo! Ni še minolo eno leto, kar smo ustanovili pri nas bralno in pevsko društvo z imenom ‘Slovan’. Nameravali smo ves ta čas prirediti veselico sami, a uvideli smo, da nam tega samim še ni možno radi pomanjkanja pevskih in drugih moči. Zato smo naprosili za današnjo prireditev vrlo, širokoznano pevsko društvo ‘Kolo’ iz Trsta, ki se je tudi odzvalo rade volje. Hvala mu za to! Pridružilo pa se je istemu tudi mnogo drugih tržaških izletnikov, ki jih srčno pozdravljamo. Tudi društvom iz okolice, Koprivcem, Šmarcem, Kobjeglavcem, iz Branice in vsem drugim vdeležencem kličemo: Bog vas živi! Zahvaliti pa moramo tudi železniško podjetništvo, ki nam je mnogo pripomoglo v prireditev današnje veselice.
Pred kakimi 35 leti vzbudili so se med našim narodom rodoljubi, ki so pričeli sklicevali po naši domovini tabore in kdo se ne spominja istih na šempaskem polju, v Vipavi, v Tolminu itd. Oni so bili seme, iz katerih so vzrastla sedanja naša narodna bralna, pevska in gospodarska društva. Saj so res narodna društva naša narodna ognjišča, ob katerih se ogreva vsako narodno srce. Ona gojijo ljubezen med členi, vsi za enega eden za vseh.
Čitanjem listov in knjig se goji izobrazba. Društva odpravljajo razne napake med našo mladino, posebno javna plese, ki premnogokrat ne dosezajo svojega razveseljujočega nameni. Z lepa pesnijo se vzbuja čut do domovine in drazega nam naroda. Kaj bi bili nas rojaki danes v tržaški okolici, kaj v Trstu, brez narodnih društev?! Kako gosto je posajena naša prelepa vipavska dolina ž njimi. Da, ptujci nas morajo danes občudovati, nas upoštevati in ceniti.
Ali Slovenci smo majhen narod, obkoljeni od neprijateljev od severa in juga, ki nam od nekdaj trgajo našo rodno zemljo izpod nog. Le popačena imena gora in voda, vasi in mest kažejo nam na potujčeni zemlji naše pokolenje. Naši pradedje pa spe pod ledino večno spanje, v potujčeni zemlji — usoda!!
Trpini smo bili Slovenci od starih časov. Od severa so sovražniki valili se v našo zemljo: v eni roki so nam nosili križ, v drugi meč in težki ptuji jarem. Borili so se naši pradedje sami, brez nikakega zaščitnika, nikake pomoči od nikjer. In čudo je, da še živimo. Le njihovi vstrajnosti se imamo zahvaliti na tem. Doma pa so bili podložni ptujcem po naših gradovih in sleherni kamen v grajskih razvalinah bi kazal, bi povedal, koliko solza, krvnih srag je rosilo nanj, potočenih od naših očetov. – In dandanes: ali ni skoro istotako?! Oni, ki morejo, nočejo nas videti. Oni pa, ki bi morali, nimajo srca do nas! Zakaj? Usoda! Slovenci smo …!
Ali hoče tako še dalje biti? Hočemo li še nadalje dopuščati, da nas ptujec tlači, na naši zemlji?! Ne in nikakor ne! Naša narodna društva naj probujajo naš narod, naj delujejo za naš obstanek. Le tako se razstre naši materi Sloveniji tužni zastor z njenega lica, razžari naj se njeno čelo v očigled boljše bodočnosti nje sinov! Naj vskliknem s pesnikom današnje deklamacije: Prost mora biti, prost moj rod, Na svoji zemlji svoj gospod!”
Dopisnik je posebno omenil, da so v Koprivi na poti v Štanjel člane društva Kolo dočakali in pozdravili člani društva Zarja. (Edinost (07.07.1905), letn. 30, št. 185, str. 2-3.)
