Kolorirana fotografija glavne ulice, na levi strani pogled na hotel Tri krone, na desni vila Scaramangà v lasti družine Scaramangà na desni strani, v kateri so danes protori občinske uprave. Lepo je viden tudi zid, s katerim sta bila zaprta dvorišče in botanični vrt. Vanj so lahko obiskovalci prišli skozi vratarnico, kjer so prej pozvonili.
Razglednica ni bila odposlana.
„Bližina Trsta je Kraševcem omogočila zaslužek tudi s prodajo mleka. Vse vasi na Krasu so poznale mlekarice, ki so na vozičkih prevažale mleko v Trst. Vstajale so zgodaj zjutraj, ko je bila še trdna tema in naložile vrče z mlekom na karjole. To so bili lahki vozički na dveh kolesih na vleko ali potisk. Imeli so lesen rob, da so bili pokriti vrči z mlekom bolj varni pri prevozu. Na koncu ojesa so imeli železno kljuko, s katero je bil povezan zavorni mehanizem. Zlasti strmina od Opčin do Trsta je tako huda, pravili so ji škala šanta, da ženska ne bi mogla vzdržati tako težkega tovora, kot je bilo po nekaj vrčev mleka. Seveda so pot izkoristile tudi za ponudbo jajc, masla, cvetja, češenj, zelenjave in drugega, odvisno od letnega časa. Z zaslužkom pa so kupovale predvsem gospodinjske potrebščine.
Nekaj časa je v zgodnjih jutranjih urah v Trst vozila celo posebna litorina, vrsta motornega vlaka. Sedeži v tej litorini niso bili oblazinjeni, ampak leseni in med njimi je bilo dovolj prostora za vrče z mlekom.
V Sežani so vozili mleko tudi na vozu. Več kmetov je mleko dalo na voz, ki ga je v Trst izmenično vozil en dan vol, drugi dan konj. Kasneje pa so nekatere mlekarice vozile mleko v Trst tudi z mlekarskim biciklom.
Med zavezniško vojaško upravo je poveljnik v Sežani dovolil uporabo vojaškega kamiona za prevoz mleka v Trst. Seveda je kamion vozil vojak.
Še eno vrsto transporta so poznale naše kmetice. Svoje pridelke so naložile v koš ali jerbas in ga naloženega nosile na glavi. Glavo so imele zavito v ruto, nanjo pa so dale še svitek, ki je vsaj delno ublažil težo trdega in težkega jerbasa.” (Skrinjar, 2006, str. 82-84)
Razglednica ni bila odposlana.
„Bližina Trsta je Kraševcem omogočila zaslužek tudi s prodajo mleka. Vse vasi na Krasu so poznale mlekarice, ki so na vozičkih prevažale mleko v Trst. Vstajale so zgodaj zjutraj, ko je bila še trdna tema in naložile vrče z mlekom na karjole. To so bili lahki vozički na dveh kolesih na vleko ali potisk. Imeli so lesen rob, da so bili pokriti vrči z mlekom bolj varni pri prevozu. Na koncu ojesa so imeli železno kljuko, s katero je bil povezan zavorni mehanizem. Zlasti strmina od Opčin do Trsta je tako huda, pravili so ji škala šanta, da ženska ne bi mogla vzdržati tako težkega tovora, kot je bilo po nekaj vrčev mleka. Seveda so pot izkoristile tudi za ponudbo jajc, masla, cvetja, češenj, zelenjave in drugega, odvisno od letnega časa. Z zaslužkom pa so kupovale predvsem gospodinjske potrebščine.
Nekaj časa je v zgodnjih jutranjih urah v Trst vozila celo posebna litorina, vrsta motornega vlaka. Sedeži v tej litorini niso bili oblazinjeni, ampak leseni in med njimi je bilo dovolj prostora za vrče z mlekom.
V Sežani so vozili mleko tudi na vozu. Več kmetov je mleko dalo na voz, ki ga je v Trst izmenično vozil en dan vol, drugi dan konj. Kasneje pa so nekatere mlekarice vozile mleko v Trst tudi z mlekarskim biciklom.
Med zavezniško vojaško upravo je poveljnik v Sežani dovolil uporabo vojaškega kamiona za prevoz mleka v Trst. Seveda je kamion vozil vojak.
Še eno vrsto transporta so poznale naše kmetice. Svoje pridelke so naložile v koš ali jerbas in ga naloženega nosile na glavi. Glavo so imele zavito v ruto, nanjo pa so dale še svitek, ki je vsaj delno ublažil težo trdega in težkega jerbasa.” (Skrinjar, 2006, str. 82-84)
