Zamisel o ustanovitvi Slovenskega narodnega gledališča je dozorela konec leta 1943, ko so se v kmečki hiši v Dobindolu sestali Filip Kumbatovič, Ignac Koprivec, Karel Destovnik – Kajuh in Boris Kraigher.
Izvršni odbor OF je 12. 1. 1944 sprejel sklep o ustanovitvi Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju in imenovanju njegovega vodstva in članstva. Za ravnatelja je bil imenovan arhitekt Filip Kumbatovič, za dramaturga Mile Klopčič. Za prve člane so imenovali Anico Čepe, Staneta Česnika, Jožeta Galeta, Janeza Jermana, Maria Kristančiča, Marto Pavlin, Vladimirja Pavšiča – Mateja Bora, Lojzeta Potokarja, Franceta Presetnika, Smiljana Samca, Vladošo Simčič, Rada Simonitija, Emo Starc, Bogdano Striter, Nado Striter in Jožeta Tirana.
Prvo uprizoritev je gledališče imelo 20. 2. 1944 po zaključku zasedanja SNOS v dvorani Sokolskega doma (danes Kulturni dom Črnomelj). Uprizorili so dramo Ivana Cankarja Kralj na Betajnovi. Konec marca 1945 se je gledališče preselilo v Dalmacijo, ki je takrat bila že osvobojena.
V tem času, ko je gledališče delovalo v Črnomlju, so imeli več kot 130 predstav, proslav in akademij.
V spomin na delovanje Slovenskega narodnega gledališča, je Slovensko narodno gledališče Ljubljana, na steno avle Kulturnega doma v Črnomlju (nekdaj Sokolski dom), kjer je gledališče največkrat nastopalo, dalo vklesati besedilo. Odkritje tega spominskega obeležja se je zgodilo 21. 7. 1954.
Zavod za varstvo kulturne dediščine to spominsko obeležje vodi pod EŠD: 89.
