Ob koncu bronaste in začetku železne dobe, torej okvirno med leti 1000 in 800 pr. Kr., nastanejo prva zanesljivo prepoznana poselitvena jedra, utrjena gradišča, ki so bila z manjšimi presledki poseljena v starejši in mlajši železni dobi, na nekaterih pa so prebivalci dočakali tudi čas rimskih osvajanj v prvem stoletju pr. Kr. Zgrajena so bila na pretežno naravno dobro zavarovanih hribih, kjer so vrh utrdili z zemljenimi okopi ali kamnitimi nasipi in deloma s palisadami. V najbližji šmarski okolici so bila odkrita tri tovrstna prazgodovinska selišča, Osovnica nad Pijovci, Gradišče pri Vodenovem in Sv. Miklavž nad Sotenskim, ki se jim nekoliko dalje vstran pridružujeta še dvoje gradišč ob vznožju Boča, Gradišjek nad Zagajem pod Bočem in Mali Drevenik nad Gabrovcem pri Kostrivnici. Vsa so slabo poznana, saj na njih še niso bile opravljene sistematične raziskave. O njihovi starosti pričajo le skromne površinske najdbe, na zunaj pa jih zaznamujejo predvsem deloma še dobro vidni obrambni okopi.
V avgustu leta 1976 sem v okviru topografskih raziskav takrat že kot arheolog, skupaj s še vedno za arheologijo vnetim očetom, obiskal Sv. Miklavž nad Sotenskim, ki sem ga sicer površno že poznal z izletov in lovskih veselic na njem, a nisem slutil, da je na hribu z vinogradi in daleč vidno cerkvijo tudi pomembno gradišče. Ko sva si ogledovala potek ceste, ki je bila malo pred tem zgrajena na severni gozdni strani hriba, sem v profilu izkopa zasledil kamnit in zemljen prazgodovinski nasip, hkrati pa so tam ležale številne črepinje, ki so omogočale okvirno datacijo v zgoraj nakazani čas konca bronaste in v železno dobo (halštatsko obdobje). Površina na vrhu hriba znaša približno 1,16 ha. Velikost in lega nad plodno dolino ga označujeta za najpomembnejše gradišče v šmarski okolici.
