Teta Olga in pes Moro

Na fotografiji Slavkina teta Olga s psom Morom, po domače Morotom. Zgodba, ki jo opiše Slavka v knjigi Brkinske stezice, pravi takole: „Jeseni, leta 1943 je družina južnala, ko je naenkrat začel pes Moro jokati in cviliti. Psa smo tako klicali, ker je bil črn. Takoj so vedeli, da se nekaj dogaja, ker je pes vedno slutil, kdaj prihajajo Nemci v vas. Stekli smo na vrt, ker se je od tam dobro videlo do križišča na Orehku. Videli smo, da se proti Mršam premika črna kolona Nemcev. Premikajočo se črto sem gledala tudi jaz, slišalo se je tudi rožljanje železa, verjetno orožja. Vse nas je postalo strah. Oče se je takoj umaknil v bunker, mama je tekla po brata Vinka/Vinkota, ki je imel komaj devet mesecev, in ga dala teti Olgi, ki je takrat še živela z nami. Ni preteklo niti deset minut, ko se je že začelo streljanje. Stara mama je bila v hiši in je glasno molila. Mama in teta sta pobrali vseh šest otrok in začeli smo bežati po poteh do Barišča. Od tam se je mama vrnila proti domu, da odveže krave in spusti prašiče. Domov ni prišla, ker je bilo preveč nevarno, in tudi ni prišla za nami, ampak se je odpravila po Jeziku naravnost v Hotično. Otroci smo tekli za teto, ki je ves čas stiskala Vinka k sebi, ker je jokal, po poti proti Dojertu. Streljanje je bilo vedno glasnejše in zdelo se je vse bližje. Čeprav sem imela komaj pet let, se spomnim, je tako švigalo nad glavami, da smo se stiskali drug k drugemu. Tudi jaz in moja sestrica Mirka, ki je imela komaj tri leta, sva stiskali glavi v tla, ker sva dobro vedeli, da če naju zadene krogla, bova umrli. Ko smo prišli v gozd na Dojert, smo si malo oddahnili, potem pa šli po poti proti Žlebu in po Žlebu naprej, dokler nismo naleteli na veliko steno, ki je bila narejena kot streha. Teta Olga se je ustavila in nas vse posedla na tla, da bi se umirili. Vinko je še vedno jokal, bil je zavit v odejico in teta ga je pestovala in mu dala cucelj, narejen iz belega blaga, v sredi pa je bilo malo sladkorja. Blago je zavila tako, da je nastala kroglica, in ga Vinku dala v usta, da je cucljal in zaspal. Teta in otroci smo začeli moliti rožni venec. Ne spomnim se dobro, kdo je molil naprej. Dobro pa se spomnim, da sem nekaj odgovarjala tudi jaz, ker sem mislila, da nam bo bog pomagal. Vsakokrat ko je ustrelilo, se mi je zdelo, da šviga nad našimi glavami in vsakokrat smo začeli bolj glasno moliti, kot bi nam lahko molitev pomagala. Ko ni bilo več slišati steljanja, ne vem, koliko časa smo se stiskali pod skalo, smo vstali in se odpravili po Žlebu navzdol. Še vedno sem se ozirala in čakala, kdaj bo prišla mama za nami, ampak ni je bilo od nikoder. tako smo šli počasi po žlebu naprej. Vsi smo bili še mahni, najstarejši je imel komaj enajst let, pa vendar smo uspeli priti ven iz gozda, na hotiške Ledine. Tam je že bilo bliže Hotični, tako da smo komaj čakali, da pridemo do strica. Dobili smo pogum in smo tekli, kot je bilo v naših močeh, naprej. (odlomek iz zgodbe Grda vojska, str. 16)