Ponudba boljših celjskih gostiln se je v tem času zgledovala po dunajski kuhinji. Povprečen obrok je vseboval juho, mesno jed s prikuho in sladico. Za glavno jed so lahko gostje naročili različne vrste zrezkov, bržol, kotletov, pečenke itd. Kot je bila pestra ponudba glavnih jedi, so bile raznovrstne tudi priloge in sladice. Gostilne in hoteli so bili socialno profilirana zbirališča ljudi; v boljših so se zbirali premožni meščani, v drugih pa delavci, furmani, splavarji in ostali pripadniki nižjih socialnih slojev. Ponudba je bila tako raznovrstna, da je vsak gost lahko našel kaj za svoj okus in žep.
Kako je izgledala povprečna ponudba na celjskem podeželju, je najlepše zapisal dr. Milko Hrašovec: „Gostilne in zavetišča po naših dolinah so nezadostna. Gostilničarji nimajo pojma o turistiki, smatrajo dostikrat tujce in turiste za nadležne goste, ki jim slabo postrežejo in jih pošteno oderejo.”
