Ivanka Anžič velja za prvo Slovenko, ki si je za poklic izbrala časnikarstvo. Že zgodaj se je seznanila z Zofko Kveder in Franom Klemenčičem, ki jo je leta 1899 povabil v Trst, da bi prevzela uredništvo Slovenke. Tako je nasledila Marico Bartol in list urejala od leta 1900 do 1902. Že v prvi številki je poudarila, da je program revije vzgoja slovenskega oziroma jugoslovanskega ženstva in sledenje socialnemu vprašanju. Opozorila je, da je Slovenka namenjena zrelemu in razsodnemu bralstvu ter uvedla nove vsebine, ki so govorile o prostituciji in prostitutkah, o spolni vzgoji, o enakopravnosti obeh spolov, o odpravi celibata učiteljic in urednic, o pravici žensk do svobode in podobno. V njenem programu so spodbujali nastajanje novih ženskih društev in organizacij. Tudi ko je Slovenka prenehala izhajati, se je Ivanka Anžič ukvarjala s pisanjem člankov z žensko tematiko, ki jih je objavljala v različnih ‒ tudi tujih ‒ časnikih in časopisih. Tako je denimo v berlinskem ženskem listu Die Frau objavila članek o ženskem gibanju v Jugoslaviji, pisala pa je tudi za goriško Slovenko. Dejavno je sodelovala v različnih ženskih društvih.
Ivanka Anžič Klemenčič
Slika
