Po končani osnovni šoli v domačem kraju je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Kőszegu, nato pa se leta 1913 vpisal na študij bogoslovja v Szombathelyju. Že v času gimnazije in kasneje v študijskih letih je nastajalo in zorelo tudi njegovo pesniško delo. Iz tistega časa naj bi bilo ohranjenih okoli dvesto njegovih pesmi, ki jih je kot sodelavec katoliškega periodičnega tiska v glavnem objavljal v Kalendarju Srca Jezušovoga, Marijinem listu in Novinah v letih 1914 -1915. Miroslavove (pesniško ime) pesmi, med katerimi izstopajo pesmi z nabožno, vojno, domoljubno in osebnoizpovedno vsebino, so napisane v prekmurščini z opaznimi slovenskimi knjižnimi izrazi, kar že nakazuje njegovo željo po postopnem prehodu iz prekmurščine v knjižno slovenščino. Pesnil je tudi v madžarščini ter prevajal iz madžarščine in nemščine. Pisal je še kratke zgodbe iz domačega okolja, se zanimal za slovensko kulturno zgodovino in prekmursko ljudsko izročilo. Vse to je dosegel do svojega 21. leta, saj je bolezen takrat prekinila njegovo življenjsko in literarno pot. V tretjem letniku, v začetku leta 1916, je namreč med obiskovanjem ranjencev v bolnišnici hudo zbolel za pljučnico, ki je zaradi oslabelosti srca ni mogel premagati. Umrl je v Szombathelyju v prisotnosti polsestre Evfemije in polbrata Ivana, tedanjega znanega bogojinskega župnika. Njegovo truplo so z vlakom prepeljali v Mursko Soboto, od tam pa z vozom v Beltince, kjer je tudi pokopan.
Jožef Baša-Miroslav ja zapustil obsežen pesniški opus, s katerim je na začetku 20. stoletja pomembno prispeval h krepitvi narodne pripadnosti in ozaveščenosti prekmurskega človeka, znatno pa je vplival tudi na kasnejše prekmurske pesnike.
