Za meščanstvo je bila značilna potreba po umiku v miren, varen notranji svet doma. Prostori, ki naj bi družino reprezentirali navzven, so bili, če je bilo le mogoče, ločeni od tistih, ki so bili namenjeni družini. Uživanje hrane je bilo vsaj v višjih slojih meščanske družbe ločeno. Družina je največkrat jedla v jedilnici, posli pa v kuhinji. Pri nižjih slojih meščanske družbe ta ločnica ni bila tako izrazita.
Najbolj trdovratno je bil stari način uživanja hrane iz iste sklede zakoreninjen na podeželju, tam, kjer je bil obrok sestavljen večinoma iz ene vrste hrane. Seveda tudi meščani niso vedno jedli v jedilnicah in iz porcelanskih krožnikov. Kvaliteta krožnika in njegove vsebine sta bila pogojena s položajem družine na socialni lestvici. Kljub pregovorni „meščanski skromnosti” sredine 19. stoletja se pestrost jedi pri višjem meščanskem in podeželskem sloju ne da primerjati. Medtem ko je pripadnik višjega sloja meščanstva ob glavnih obrokih zmogel šest do osem različnih jedi, je miza podeželana premogla le dve do tri.
