KDO JE BIL POPOV TERC
Miha Popov – to je bilo njegovo pravo ime. Njegov dom je bil povsod, kjer so ga sprejeli pod streho. Po pripovedovanju g. Jevšnikarja je imel na gozdni jasi kočico z vrtičkom. Vendar je v njej spal le redko. Streho so mu dajali gospodarji, ki jim je včasih pomagal tudi pri delu. Zadovoljen je bil, če je naslonil svojo glavo v hlevu ali na seniku. V hišo ga niso radi spuščali, saj ni bil urejen. Na glavi je imel poveznjen star klobuk, ves preluknjan in brez oblike. Nosil je povaljan, masten jopič in hlače. Močna palica v roki je bila njegova spremljevalka. Z njo je tolkel ob tla. Vedno je švedral v coklah. Že vnaprej si je določil, kje bo kosil. Vsako nedeljo je prišel v gostilno k Lahovniku na »kiselo župo«.S seboj je nosil skledo, iz katere je jedel samo on. Če bi mu namesto »kisele župe« dali kruh, bi se ujezil, a ga vseeno spravil v platneno vrečko. Ta je bila vse njegovo premoženje. Kdo ve kaj vse je skrival v njej. Franjo Golob je prišel neko nedeljo k Lahovniku in tam ujel Popovega Terca. Tam ga je narisal. Gospa Lahovnikova se spominja, da ga je najprej narisal na bel papir, nato pa ga je naslikal z oljnimi barvami na platno.
Ta vaški posebnež ni imel sovražnikov, vendar je doživel žalosten konec. Dočakal je vojno, ki se njegove zavesti ni dotaknila. Med reveži, brezdelci, berači, ki so jih fašisti pobrali po dolini, je bil tudi Popov Terc. Neko nedeljo 43. leta so jih privedli na železniško postajo na Prevalje. Lenka Sušnik se spominja, kako zelo vesel je bil Popov Terc, kako je vriskal, mahal in tolkel s palico, vpil, ker je čakal, da se bo prvič v življenju peljal z vlakom. Vlak je pripeljal in ti reveži so vstopili ter se odpeljali na svojo prvo in edino vožnjo z vlakom, na vožnjo v smrt.
Niso se vrnili, Popovega Terca ni bilo več. Živ je še v spominu starejših Prevaljčanov, kot živ je upodobljen na Golobovem olju.
Po pripovedi Petra Jevšnikarja, Lenke Sušnik in Priske Lahovnik zapisale: Darja Časl, Barbara Drofelnik in Saša Podričnik. Iz: Vigred 1981/82, št. 1.
