Žovneški grofje so se po izumrtju Vovbrških preimenovali v Celjske grofe. S preimenovanjem so postali znani od Baltika pa do Jadrana. Ulrikov sin Friderik I. se je poročil dvakrat, s hčerjo saškega vojvode Ano in drugič z Didmundo Waleseejsko. Friderik I. je v času Tirolsko-Goriških postal deželni glavar na Kranjskem. Ludvik Bavarski ga je aprila 1335 povzdignili v grofa Celjskega. Center za širjenje posesti je postalo Celje. Za Celjske je bila pomembna bitka pri Nikropoliju. Herman II. se je izkazal, ker je rešil Sigismunda Luksemburškega gotove smrti. Ko so Sigismunda okronali za rimsko-nemškega kralja, je prepričal Habsburžane, da so se odrekli fevdalni nadoblasti nad Celjani, ki so postali tekmeci Habsburžanom. V bitki pri Nikropoliju se srečajo grofje Celjski in Transilvanske vojvode. Sigismund Luksemburški in Barbara Celjska sta ustanovita viteški red Zmaja. Red je imel 22 članov. Med njimi so bili grofje Celjski, Vlad III., Drakul je postal član reda Zmaja. Ulrik Celjski je imel oblast med leti 1440 in 1456. Po poroki s Katarino Branković je bil v zvezi s turškim sultanom. Sestra Katarine Branković, Mara, je bila ena izmed najljubših sultanovih žena. V začetku novembra 1456 je bil Ulrik imenovan za vrhovnega
kapitana Ogrske. To je bil položaj Ivana Hunjadija, ki je umrl za kugo. Hunjadijev starejši sin Ladislav Hunjadi je menil, da gre ugledno mesto njemu, in ne Ulriku. Skoval je zaroto. Z Ladislavom Posmrtnikom in ožjim spremstvom, v katerem je bil tudi Ulrik II., je 8. novembra 1456 prispel v Beograd. Ladislav Hunijadi je naslednji dan s sodelavci ubil Ulrika II. Celjskega in s tem se je končalo obdobje Celjskih.