Ob povečani proizvodnji in menjavi blaga z bolj oddaljenimi kraji, tovorni prevoz s konji, ni več zadoščal. Tako so obudili vodne poti in začeli z izgradnjo pristanišča. Savska vodna pot je bila pomembna že v času Valvasorja, polno veljavo pa je dobila, ko se je avstrijska politika konec 17. stoletja usmerila na vzhod osvajat turško cesarstvo. Sava je zaradi svojih ovir v reki preprečevala varno plovbo. Država je temu posvečala veliko pozornost, saj je rekla predstavljala gospodarsko in politično vez med zgornjim Jadranom, Hrvaško in Podonavjem.
Prihod železnice na Kranjsko (leta 1849), je zaloško brodovje in pristanišče v nekih letih povsem uničilo. Zadnja ladja, natovorjena v Zalog, se je neslavno potopila leta 1856 in tako zaključila večstoletno brodarjenje v Zalogu. O tem več v knjigi Tam, kjer vzhaja sonce.