Niko Zupanič (Županič), je bil zgodovinar, etnolog, antropolog, arheolog in politik. Rodil se je 1. 12. 1876 v vasi Griblje. Osnovno šolo je obiskoval v Podzemlju, meščansko šolo in gimnazijo pa v Novem mestu. Po maturi je odslužil enoletni prostovoljni vojaški rok in se vpisal Pravno fakulteto na Dunaju. Študij prava je opustil in se je vpisal na Filozofsko fakulteto, kjer je študiral zgodovino, prazgodovinsko arheologijo, geografijo, etnologijo in antropologijo. 1903 je doktoriral. 1908 se je zaposlil kot kustos Zgodovinsko-umetnostnega muzeja v Beogradu, leta 1914 pa je bil imenovan za kustosa v Etnografskem muzeju v Beogradu. 1921 je ustanovil Slovenski etnografski inštitut (kasneje Slovenski etnografski muzej). Konec leta 1922 je Zupanič sprejel mesto ministra v Pašićevi vladi. Od leta 1925 se je Zupanič posvečal samo znanosti. Leta 1927 je začel izdajati prvo slovensko etnološko glasilo Etnolog. Leta 1940 pa je dobil redno profesuro na ljubljanski univerzi in tam ostal do upokojitve 1957.
Umrl je 1961. leta.
V spomin na pomembnega Belokranjca in Slovenca je Belokranjsko muzejsko društvo 1973. dalo postaviti spominsko ploščo. Ta stoji na hiši, kjer je nekoč stala Zupaničeva rojstna hiša.
