1. januarja 1913 se je v Štukih pri Ptuju rodil Ivan Potrč, slovenski pisatelj, dramatik in urednik

Leta 1938 se je preselil v Ruše in se zaposlil kot novinar pri takratnem mariborskem Večerniku, kjer je do leta 1941 pisal literarna in umetnostna poročila, gledališke kritike, reportaže s potovanj, zapiske iz sodnih dvoran itd. Med vojno je leta 1941 pobegnil in ilegalno deloval v Rušah, Mariboru in Ptuju. Istega leta je bil odpeljan v koncentracijsko taborišče Mauthausen, od koder je bil pomladi leta 1942 izpuščen. Leta 1943 se je vrnil v partizane in bil leto kasneje, ko je bil pri partizanih v Beli krajini, izvoljen za prvega predsednika Društva slovenskih novinarjev in propagandistov. V vojnem času se je pričela tudi njegova uredniška pot. Bil je urednik in sodelavec Ljudske pravice, Domovine in Borbe, sodeloval je tudi pri Novi Makedoniji. Leta 1946 se je preselil v Ljubljano in se leto kasneje zaposlil pri založbi Mladinska knjiga, kjer je bil v letih 1947–1972 sprva urednik, nato glavni urednik in nazadnje direktor založbe.

Pisati je začel že v gimnazijskih letih v znak upora proti socialnim krivicam, ki jim je bil priča v kmečki družbi. Njegovi prvi kratki literarni spisi pod naslovom Naša gruda so bili objavljeni že v ptujskem dijaškem glasilu Rast. Prvo novelo je objavil leta 1933 v Ljubljanskem zvonu, svoj knjižni prvenec Sin je izdal leta 1937, s pisanjem pa je nadaljeval tudi v partizanih. Snov je zajemal iz kmečkega in viničarskega življenja na Pohorju, v Slovenskih goricah in na Ptujskem polju. V realističnem pripovednem slogu je prikazoval življenjske usode ljudi v času pred, med in po drugi svetovni vojni. Pisal je v domačem in preprostem, ponekod tudi krajevno obarvanem jeziku. Po vojni se je s svojimi deli približal načelom socialističnega realizma. Snov svojega zadnjega romana Tesnoba (1991) je iz kmečkega podeželskega okolja preselil v moderno industrijsko družbo. Njegovo najpomembnejšo dramsko delo predstavlja trilogija o Kreflih, ki prikazuje propad in razkroj gruntarske družine pred drugo svetovno vojno. Pisal je tudi pripovedna dela za mladino. Njegova dela so prevedena v mnoge jezike, med drugim v češčino, angleščino, hrvaščino, ruščino in druge.

Aktiven je bil tudi na družbenem in političnem področju. Dvakrat je bil narodni poslanec za ptujsko pokrajino, prav tako je bil dvakrat izvoljen za člana Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (ZKS). Bil je delegat na kongresih ZKS in na kongresih pisateljev Jugoslavije doma in v tujini.
Dva mandata je bil predsednik Društva slovenskih pisateljev (1944–1948 in 1974–1978), štiri leta predsednik Prešernovega sklada, od leta 1978 predsednik Prešernove družbe v Ljubljani ter devet let predsednik Kurirčkovega sklada. Leta 1977 je postal dopisni in leta 1983 redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1984 pa častni član Prešernove družbe.

Za svoje delo je prejel številna priznanja in nagrade, med drugim dvakrat Prešernovo nagrado (1947 in 1955), spominsko plaketo revij Ciciban in Pionir (1969), nagrado AVNOJ-a na področju književnosti (1984), nagrado Društva novinarjev Slovenije za njegov dolgoletni prispevek pri razvoju in napredku slovenskega novinarstva (1984) in mnoge druge.
Vrsto priznanj je dobil tudi v rodnem Ptuju, in sicer zlato plaketo občine Ptuj (1983), naslov častnega člana Zgodovinskega društva v Ptuju (1983) in častnega občana občine Ptuj (1988) ter plaketo Krajevne skupnosti Ptuj. V letu njegove smrti (1993) se je po njem poimenovala Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, do takrat znana kot Ljudska in študijska knjižnica Ptuj.

Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/potrc-ivan/
Prispevala: Iva Habjanič, Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

Priporočamo:
Ivan Potrč: „Pisati resnico, ki bi potem s papirja zaživela …”