Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
10. avgusta 1896 so odprli prvo Triglavsko kočo na Kredarici
Prvo Triglavsko kočo na Kredarici je na svetu, ki ga je kupil Jakob Aljaž, po njegovi zamisli postavilo SPD; slavnostno so jo odprli 10. avgusta 1896. Skromno kočo so leta 1909 povečali in jo ob otvoritvi, 8. septembra 1909, preimenovali v Triglavski dom na Kredarici.
Triglavski dom na Kredarici (2515 metrov) je najvišja slovenska planinska postojanka in najvišja slovenska meteorološka postaja. Nahaja se na manjši planoti tik pod vrhom Kredarice (2539 metrov). Zraven doma stoji kapela Marije Snežne, nekaj deset metrov pod njima pa se nahaja Ivačičeva jama.
O koči je pričel Jakob Aljaž razmišljati med gradnjo stolpa, ko je moral z Belcem in pomočniki prespati v Dežmanovi koči, ki je veljala za nemško kočo. Oskrbnik jim ponudil prenočišče, ker takrat nemških gornikov ni bilo, drugače bi jih zavrnil. Oskrbnikova izjava je v Aljažu vzpodbudila misel, da bi zgradil lastno kočo: „V tistem trenutku sem sklenil, da naredim Triglavsko kočo, in sicer kočico samo zase in za nekaj svojih prijateljev.” Užaljen je bil predvsem njegov narodni ponos in na Triglav se je vrnil že septembra, da bi našel primeren prostor za kočo. Med spustom se je ustavil na Malem Triglavu in zagledal dva gamsa, ki sta tekla čez Kredarico, to ga je spodbudilo, da je pričel razmišljati o Kredarici kot primerni lokaciji. V nekaj dneh je pripravil vse potrebno za nakup in 9. septembra 1895 v imenu Slovenskega planinskega društva podpisal kupno pogodbo v vrednosti 5 goldinarjev z občinama Dovje in Mojstrana. Les za kočo je na Kredarico vlačilo 30 delavcev, ki so pri tem uporabljali 500 metrov vrvi v treh delih. Sredstva za gradnjo so prispevali tudi bralci Planinskega vestnika, ki je širšo javnost obvestil o gradnji koče.[2]
Uradno odprtje Koče na Kredarici je bilo 10. avgusta 1896.[3] Zbralo se je okoli 100 planicev, na vrh Triglava se jih je povzpelo 70. V svojem govoru pa je Jakob Aljaž poudaril: „Čeprav je naša koča slovenska, bo vendar urejena, da bo ustrezala turistom vsakega naroda. Vsi, brez razločka, bodo enako prijazno sprejeti, to zahteva že slovenska gostoljubnost.”[1] Ob odprtju se je koča imenovala Triglavska koča na Kredarici. O odprtju koče so s pomočjo Aljaževega sistema telegrafirali podatke na Dovje, kjer jih je prestregla Aljaževa sestrična in jih poslala v Ljubljano. Poleg nje je dal Aljaž postaviti še kapelo posvečeno Lurški Materi božji. Zaradi gradnje koče pa se je Jakob Aljaž znašel v tožbi, saj je Kranjska sekcija Nemško-avstrijskega planinskega društva trdila, stojita polovica koče ter kapelica na svetu Verskega sklada.
Dom je bil kasneje trikrat povečan. Planinsko društvo Ljubljana — matica ga je povečalo 8. septembra 1909 in ob tej priliki je bila koča preimenovana v Triglavski dom na Kredarici. Majhna stara lesena koča iz leta 1896 je dobila prizidek proti severu. V starem delu je ostala skupna spalnica, v novem delu pa so uredili vežo, jedilnico in kuhinjo. V prvem nadstropju pa se je nahajalo devet sob. V času obeh svetovnih vojn so planinske koče utrpele posledice, nekatere so bile izropane, druge so bile porušene, požgane. Izropali so tudi Triglavski dom na Kredarici, ki so ga tik po vojni ponovno opremili, a so ga leta 1946 ponovno oropali. Tri leta kasneje je dom doživel adaptacijo, nato pa so morali ponovno razmisliti o prenovi, saj je dom postal premajhen glede na obisk. 8. avgusta 1954 so Triglavski dom tako ponovno povečali, saj se je pohodništvo in alpinizem po drugi svetovni vojni zelo razmahnilo. Dom je dobil popolnoma novo, mogočno podobo. V povečani Kredarici je lahko udobno prenočevalo prek 200 skromnih gornikov. Še tretjič povečan, posodobljen in moderniziran je bil predan v uporabo 11. septembra 1983.
Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Triglavski_dom_na_Kredarici