Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
11. marca 1992 je v Ljubljani umrl Anton Ingolič, slovenski pisatelj, profesor in urednik. Rodil se je 5. januarja 1907 na Spodnji Polskavi.
Anton Ingolič se je rodil v obrtniško-kmečki družini. Bil je najstarejši otrok v družini, kjer jih je od 16 rojenih otrok le pet preživelo. Kot najstarejši naj bi prevzel družinsko obrt, vendar je bilo njegovo veselje do knjig močnejše. Prvo pesem je napisal v zadnjem razredu ljudske šole. S trinajstimi leti se je napotil v mariborsko realko. Začel je pisati in kot tretješolec ustanovil literarni list Žarki. V Parizu je preživel eno šolsko leto na pariški Sorboni in se vrnil z diplomo profesorja francoščine v inozemstvu. Že drugo visokošolsko leto v Ljubljani se je poročil z učiteljico Adelo.
Po opravljeni diplomi oktobra 1931 se je vrnil k svoji družini na Polenšak v Slovenske gorice. Štirje so se preživljali z ženino skromno plačo. Po končanem študiju ni našel zaposlitve, zato se je ukvarjal s pisateljevanjem. Prvo službo je dobil leta 1932 kot profesor slovenščine in francoščine na ptujski gimnaziji. Z družino se je preselil v Dornavo, kamor je bila premeščena žena.
Med drugo svetovno vojno je bil s sinčkom, ki je komaj shodil, hčerko šolarko in bolno ženo izgnan v Srbijo, kjer je preživel 4 leta. Novembra 1944 so se preselili v Beograd, kjer je sodeloval v slovenskih oddajah Radia Beograd in v kulturno-posvetnem društvu Slovencev France Rozman.
Po vrnitvi na Ptuj so najprej živeli v svojem skromnem stanovanju, kasneje pa so se preselili v izpraznjeno vilo bivšega nemškega veletrgovca Krakerja. Na Ptuj se ni vrnil samo svoboden, pač pa tudi z ozdravljenimi očmi, tako se je lahko z vsemi močmi lotil dela, ki ga je bilo več kot preveč. Žena se je zaradi bolezni upokojila, on se je zaposlil na gimnaziji na Ptuju, kjer ni samo poučeval, ampak je bil tudi ravnatelj. Nekaj mesecev je deloval kot varuh ptujskega in dornavskega gradu ter graščine na Turnišču, kot član mestnega narodnoosvobodilnega odbora in aktivist. Sredi decembra 1946 se je zaposlil na realni gimnaziji v Mariboru. Po letu 1955 pa se je ustalil v Ljubljani. Kot gimnazijski profesor se je upokojil leta 1965. Bil je glavni urednik revije Nova obzorja, od leta 1976 je bil dopisni član SAZU, od leta 1981 redni član.
Bil je zelo plodovit pisatelj, ukvarjal se je predvsem z romanom, povestjo, črtico in novelo. Pisal je tudi humoreske in potopise, scenarije za radio, film in televizijo. Dramatika je bila bolj na obrobju njegovega ustvarjanja. Skupaj s Prežihovim Vorancem in Miškom Kranjcem spada k smeri socialnega realizma. Vedno je iskal nove, sveže snovi, gradivo je zbiral iz življenja, ki ga je pozorno opazoval. Njegova dela so prevedena v 14 različnih jezikov: v ruščino, slovaščino, italijanščino, kitajščino idr., pogosto sta se prevajala zlasti Gimnazijka in Tajno društvo PGC.