Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
12. februarja 1974 je v Ljubljani umrl Luka Kramolc, slovenski skladatelj, pedagog in zbiralec ljudskih pesmi. Rodil se je 14. oktobra 1892 v Šentanelu nad Prevaljami.
Bil je glasbeni pedagog in zborovodja. Rodil se je 14. oktobra 1892 pri Lužniku v Šentanelu nad Prevaljami. Na Dunaju je leta 1914. diplomiral na Akademiji za glasbo in upodabljajočo umetnost. Po končani akademiji je bil mobiliziran in je kot pešak služil v avstrijski vojski do 29. oktobra 1918. V letih 1918/20 je postal tajnik in vodja preskrbe občine Mežica. Opravljal je tudi službo organista in vodil pevski zbor. Aktivno je sodeloval pri plebiscitu. Leta 1920 je na povabilo Mateja Hubada odšel v Ljubljano za tajnika in učitelja mladinskega petja in klavirja na Konservatorij glasbene matice. Hkrati je študiral na konservatoriju. Poročil se je z Marijo Wyzovrek in leta 1922 se jima je rodil sin Božidar, leto za njim Nikolaj. Diplomiral je iz glasbe in petja v letu 1924. Po diplomi je vse do upokojitve l. 1950 služboval kot glasbeni pedagog. Ustanavljal in vodil je številne pevske zbore, prirejal koncerte in turneje, pisal je strokovne članke in predaval na zborovodskih tečajih. Samostojno ali s sodelavci je uredil in izdal več kot trideset zbirk zborovskih pesmi, pesmaric in vadnic. Zbiral in prirejal je dela koroških ljudskih pevcev, vižarjev in pesnikov: Franca Ledra – Lesičjaka, Mihe Andreaša, Urbana Jarnika in drugih. Zavzemal se je ohranjanje in oživljanje koroškega ljudskega izročila. Leta 1940 je postal redni član Društva skladateljev v Ljubljani. V povojnih letih mu povojna oblast zaradi emigracije obeh sinov ni bila naklonjena, dolgo mu niso dodelili družinskega stanovanja, ni dobil potnega dovoljenja, odmerjena mu je bila nižja pokojnina. V Ljubljani je sodeloval pri ustanovitvi kulturno-umetniških društev, glasbene šole in ljudskih knjižnic. V Šentanelu je s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti organiziral snemanje »koroške ovseti«, božične pastirske igre in trikraljevskih kolednikov. Z Glasbenim narodopisnim inštitutom je sodeloval s strokovnimi nasveti pri zvočnih snemanjih koroških pesmi in običajev, zbiral podatke in organiziral domačine. Na snemanju starega koroškega običaja steljeraje so sodelovali s petjem vaški pevci. Predlagal je, da ostanejo skupaj kot zbor in jim izbral ime Šentanelski pavri; za zborovodjo je predlagal svojega nečaka Mitjo Šipka. Članke, poročila, kritike in ocene je objavljal od leta 1913 dalje v časopisih: Cerkveni glasbenik, Glasnik profesorskega društva, Slovenec, Nova pot, Koroški koledar, Delo, Slovenski vestnik, Glasnik slovenskega etnografskega društva.
Po drugi svetovni vojni je veliko pisal za Koroški fužinar, kjer so izšli daljši prispevki o ljudski pesmi v Mežiški dolini in koroških bukovnikih in vižarjih. V knjižici Morišče Dravograd je izšel njegov opis dogodka med 2. svetovno vojno (pokol v Šentanelu). Umrl je 12. februarja 1974 v Ljubljani. Pokopan je v domačem Šentanelu. Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika hrani obsežno zapuščino Luke Krámolca: poleg korespondence, fotografij, pesmaric in tiskov, rokopisnih beležk in notografov tudi 82 zgodnjih umetniških del njegovega sina Božidarja Teda Krámolca, arhitekta, slikarja in pisatelja, ki je živel in ustvarjal v Kanadi.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kramolc-luka/
Priporočamo: https://www.kamra.si/digitalne-zbirke/item/luka-krámolc-(1892–1974).html
