Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
12. julija 1927 se je v Trstu rodil Pavle Merkù, slovenski skladatelj, etnomuzikolog, slovenist etimolog in leksikograf. Umrl je 20. oktobra 2014 je v Trstu.
Pavle Merkù je leta 1950 končal študij slavistike na Filozofski fakulteti v Ljubljani, doktoriral pa na Univerzi v Rimu 1960. Kompozicijo in violino je študiral pri Ivanu Gerbcu in Vitu Leviju v Trstu, kjer je bil dolgo časa srednješolski profesor in programski urednik Radia Trst.
Pavle Merkù je skladatelj, etnomuzikolog, slovenist in etimolog. S svojim preučevanjem in zapisovanjem ljudskega izročila se je kmalu uveljavil v strokovnih krogih pa tudi v širši javnosti.
Merkù je skladatelj z velikim smislom in čutom za formiranje izvirno naglašenega glasbenega izraza. Med zamejskimi slovenskimi skladatelji mu gre nedvomno osrednja vloga, ki je pomembna tudi v slovenskem glasbenem ustvarjanju kot celoti.
Dolga leta je bil dopisni član SAZU.
Njegovo etnografsko delo, v katerem se nerazdružljivo stikata med sabo lingvistični in muzikološki vidik, je veljalo preučevanju ljudske kulture v Beneški Sloveniji, predvsem v Terski dolini, s čimer je v etnomuzikološkem in kulturnem smislu oral ledino. Obdeloval je ljudske pesmi in jih postopno izdal v zbirki Ljudske pesmi Slovencev v Italiji (1968–1979, 1981). Po lingvistični plati pa je raziskal tudi dialektalne in druge posebnosti, ki zaznamujejo slovensko govorico ob reki Ter. S svojo jezikoslovno razpravo Tersko narečje je vzbudil veliko pozornost med slovenskimi etnologi in lingvisti. Sodeloval je tudi pri pomembnem narodopisnem delu Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (1976), v katerem je na strokovno verodostojen in empirično neoporečen način predstavljena zgodovinska avtohtonost in zakoreninjenost Slovencev v Benečiji.
Leta 2004 je Merkù objavil tudi etimološko knjigo 1300 primorskih priimkov, v kateri po svoje dopolnjuje nedokončani Etimološki slovar Franceta Bezlaja. Uredil, komentiral in leta 1980 objavil je tudi svojevrstno delo Slovenska plemiška pisma družine Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja, s katerim je dokazal uporabo slovenščine v dopisovanju med delom tujega plemstva.
Kot skladatelj je Merkù segel v skoraj vse kompozicijske zvrsti in povsod izpričal svojo temeljno privrženost ekspresionizmu z vplivi modalne, atonalne, dodekafonske in serialne sistematike. Njegova skladateljska ustvarjalnost se je pokazala v različnih smereh in v specifičnih estetskih dosežkih.
S področja orkestralne glasbe je treba omeniti Concertino (1954–1957), ki je nastal na osnovi pesniških besedil Srečka Kosovela, pa Rapsodijo za godala ali Sijaj, sijaj sonce (1977), ki je lirično poudarjena in v kateri meša tonalno z atonalnim. Še bolj tehtno in glasbeno impresivno pa sta zasnovana Koncert za violino in orkester (1970) in Koncert za trobento in orkester (1974).
Njegov individualno pogojeni izraz pa najbolj izstopa v vokalno-instrumentalnih delih. Tu gre posebna pozornost skladbi O detomorilki Mariji Ferrar (1962) na Brechtovo pesnitev, ki je zasnovana tonalno, vendar prepletena s serialno tehniko, po izrazu pretresljiva in izpovedujoča globoka, v dno duše segajoča čustva. V tej ustvarjalni smeri je treba omeniti še Tri majhne kantate za zbor in nekaj glasbil (1967) na Kosovelove pesmi, Divertimento za tenor in komorni orkester (1965) na pesniška besedila Marka Kravosa, Qui ed altrove a un poeta za bariton in godalni kvartet (1971) na Betocchijeve tekste in impresivno skladbo Vojskin čas za alt, violino, čelo, mali klarinet, fagot in boben (1974) na pesniška besedila Svetlane Makarovičeve, ki se uvršča med najbolj izpovedna in tudi najboljša Merkùjeva dela.
Vokal, često združen z instrumenti, je Merkùju nasploh blizu, še zlasti, ko gre za Kosovelovo poezijo. O tem pričajo tudi njegovi samospevi – med njimi ciklus Prijazna smrt za bas in klavir (1961–1964) na pesniška besedila Srečka Kosovela (2) in Franceta Prešerna (1). Svojevrstno je Merkù oblikoval samospev Pelin (1975), napisan za alt solo brez klavirja, po fakturi preprost, po občutju pa zelo intenziven. V vokal se uvrščajo tudi številni Merkùjevi zbori, v katerih je tematsko večkrat čutiti gradivo s področja slovenske ljudske glasbe.
Pomembno mesto zavzema v Merkùjevi ustvarjalnosti tudi dvodejanska opera Kačji pastir (1974–1976), za katerega je libreto napisala Svetlana Makarovič. Po stilu je to delo razvidno ekspresionistično, s težiščem v poglobljenem, značilno učinkujočim melodičnim duktusom.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/merku-pavle/
Avtorica gesla: Luana Malec, Knjižnica Koper
