Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
14. julija 1967 je v Ljubljani umrl Alojz Gradnik, slovenski pesnik, sodnik in prevajalec. Rodil se je 3. avgusta 1882 v Medani v Goriških brdih.
Mati Lucija, Furlanka, izučena šivilja, in oče Jožef, čevljar in kmet, sta se spoznala v Medani. Ustvarila sta veliko družino, v kateri se je poleg Alojza rodilo še devet otrok. Večkrat so se selili, dokler se niso preselili v hišo, ki je danes poznana kot Gradnikova domačija.
Šolanje je začel v domači Medani, kjer je končal prve tri razrede, potem pa opravil sprejemni izpit in šolanje nadaljeval v Gorici, najprej na deški vadnici, potem na nemški gimnaziji. Maturiral je z odliko leta 1901. V upanju, da bo lahko študiral na daljavo, se je vpisal na študij prava na Dunaju. Preživljal se je kot domači učitelj pri različnih plemiških družinah in v zasebnem internatu. Zadnja dva semestra študija je živel na Dunaju, ob koncu tudi krajši čas v Pragi. Med letoma 1905 in 1906 je opravil tri državne izpite, v letu 1907 tudi tretji rigoroz in konec januarja postal doktor prava.
Poklicno pot je začel Gorici, v Krminu, od tod ga je službena pot vodila v Istro, Rovinj, Vodnjan, Tržič (Monfalcone), pa v Tolmin, Cerkno in spet v Gorico. Sledila je služba v Beogradu (1920), od koder pa je šel zaradi težav z zdravjem na operacijo v Ljubljano. Odpuščen iz službe se je vrnil v rodno Medano in odšel za krajši čas k bratu na Bled. Leta 1922 se je zaposlil v Ljubljani na višjem deželnem sodišču, kjer je s prekinitvami zaradi službe v Beogradu (1929) in Zagrebu (1936–1941) delal do upokojitve leta 1946.
Prvo pesem, Materino gorjé, je objavil leta 1896, nekaj let kasneje v dijaškem almanahu cikel osmih pesmi V pomladi. Sledile so predvsem revijalne objave, prva samostojna pesniška zbirka, Padajoče zvezde, je izšla leta 1916. Sledile so Pot bolesti (1922), De profundis (1926), Svetle samote (1932) in številne druge. Prevladujoči motivi njegovih pesmi so ljubezen, smrt, pokrajina, domača Brda, narava, domovina in drugi.
Gradnik je veliko prevajal: srbsko, hrvaško, italijansko, špansko, angleško, francosko, kitajsko književnost. Njegove pesmi so prevedene v številne jezike, kot pesniška zbirka so izšli v angleškem, italijanskem, francoskem, furlanskem, makedonskem, španskem jeziku (tudi v novejšem času).
Leta 1962 je bil izvoljen za rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Gradnik je bil poročen dvakrat, s prvo ženo sta imela sina Sergeja. Umrl je leta 1967 v Ljubljani, pokopan je v Medani.
Vir: http://www.primorci.si/osebe/gradnik-alojz/1839/
Prispevala: Breda Seljak, Goriška knjižnica Franceta Bevka
