Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
19. novembra 1921 se je v Mariboru rodil Zorko Simčič, slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, publicist in esejist.
V Mariboru je končal nižjo klasično gimnazijo, na državnem učiteljišču nadaljeval študij in ga kot begunec med vojno končal v Ljubljani. Še kot dijak učiteljišča se je vpisal kot izredni slušatelj na ljubljansko Filozofsko fakulteto. – V Buenos Airesu (1948–1993) je poslušal predavanja na raznih inštitutih (Instituto de Cultura Superior Católica, Instituto de Cultura Espánica). Na tem slednjem je od 1980 do1993 prisostvoval celoletnim tečajem antropološke filozofije (prof. dr. Milan/Emilio Komar).
Ob nemškem napadu na Jugoslavijo (1941) se je kot prostovoljec prijavil v jugoslovansko armado, po njeni kapitulaciji se umaknil v Ljubljano. Bil je zaprt v taborišču Gonars. Še kot dijak je napisal roman Prebujenje (1943), zanj prejel Prešernovo literarno nagrado mesta Ljubljane. Skupaj z N. Velikonjo, B. Borkom in T. Debeljakom je bil sourednik Zbornika Zimske pomoči (1944). Ob koncu vojne se je umaknil na avstrijsko Koroško, kjer je bil – kakor tudi pozneje v Rimu – v zavezniški službi. Preko tržaškega ovinka (dve leti je bil sodelavec na zavezniški slovenski radijski postaji v Trstu) se je 1948 odselil v Argentino, kjer je bil v ožjem krogu organizatorjev kulturnega življenja v slovenski skupnosti, kot tak tudi soustanovitelj Slovenske kulturne akcije ter prvih dvanajst let urednik osrednje emigrantske kulturne revije Meddobje. Po osamosvojitvi Slovenije se je vrnil v domovino (1994).
Za izrednega člana SAZU je bil izvoljen 5. maja 2005, za rednega 5. maja 2011.
V domovini je sodeloval v raznih publikacijah (Naša zvezda, Mentor), naposled tudi v reviji Dom in svet, izdal pa je tudi izbor satir in humoresk Tragedija stoletja (1944). Pisal je dramska besedila. Spomladi 1945 so v Drami SNG začeli pripravljati uprizoritev drame Zadnji akord, a do nje ni prišlo. V eksilu je pisal v številne zdomske publikacije (Vrednote, Novi časi, Zborniki Svobodne Slovenije, Meddobje), leta 1957 je objavil roman Človek na obeh straneh stene, ki po mnenju literarnih zgodovinarjev velja za »najpomembnejše pripovedno delo slovenskega zdomstva« (J. Kos). Leta 1974 je izšla pesniška zbirka Korenine večnosti, zaznamovana z motivom smrti in bratomorne vojne, v kateri sta izgubila življenje dva njegova brata, pisal pa je tudi zgodbe za mladino (Povratek Lepe Vide, Družina Zebedej), libreto za otroško opero (Čarovnik Začarane doline).
Iz njegovih dramskih del (Krst pri Savici, Leta nič, en dan potem, radijska igra Rondo …) izstopata misterij Zgodaj dopolnjena mladost in drama Tako dolgi mesec avgust). Prva je doživela uprizoritev (Slovensko gledališče v Torontu, 1970). V knjižni obliki je doslej izšlo petindvajset del, Človek na obeh straneh stene in misterij Zgodaj dopolnjena mladost sta doživela vrsto ponatisov.
Med 1961 in 1970 si je dopisoval s pesnikom in dramatikom Stankom Majcnom. Njuna korespondenca, ob natisu pospremljena s številnimi opombami, je izšla v knjigi Srečanja z Majcnom (2000).
Po vrnitvi v domovino je v letu 2000 vsak mesec na kulturnih straneh Dela objavljal svojo kolumno (Dvanajst stolpičev in Post scriptum, 2002), v Književnih listih istega dnevnika pa priobčil vrsto člankov. S svojim komentarjem k Literarnemu zapisu iz leta 1965 je sodeloval pri prireditvah Evropskega meseca kulture (1997). Objavlja tako v literarnih revijah (Zborniki Doma in sveta, Nova revija, Zvon) v Glasniku Slovenske matice kakor tudi v publicističnih (Ampak), še vedno pa tudi v buenosaireškem Meddobju. Različne založbe v Sloveniji so ponatisnile skoraj vsa njegova v emigraciji izdana dela, nekatere pa natisnile tudi nova besedila: otroške pesmi (Srček, ki podi telešček, 2004), medtem ko je tržaška Mladika izdala avtorjeve mladostne črtice Rimske zgodbe, ki so hkrati izšle tudi v italijanščini (Racconti romani, 2006).
Ob njegovi 85-letnici (2006) so izšle tri knjige: Črni tekač, z opombami opremljen izbor avtorjeve proze in esejistike, napisane v času zdomstva (1946–1991), Skozi razpetosti, izbor proze in esejev ter člankov, ustvarjenih po vrnitvi v domovino (1994). Leta 2006 pa je izšel tudi izbor njegovih govorov v diaspori ter intervjujev po vrnitvi v matico, Ob žerjavici in ognju. Leta 2012 je izšel njegov roman Poslednji deseti bratje, »ki že sam po sebi predstavlja življenjsko delo in bo brez dvoma obveljal za eno najpomembnejših besedil sodobne slovenske literature« (M. Kos).
Njegova besedila so bila vključena v razne antologije (Dnevi smrtnikov, Buenos Aires, 1960, Antologija slovenskega zdomskega pesništva, Buenos Aires,1980, ter v domovini izdane: To drevo na tujem raste (1991), Pod južnim križem (1992), Kje domovina si (lzbor slovenske domovinske poezije (2009)).
Izbrane strani iz romana Človek na obeh straneh stene so bile prevedene v angleščino, poljščino in madžarščino.
Pisatelj je tudi avtor spremnih besed raznim knjigam (France Veber: Zadružna misel, Marko Kremžar: Stebri vzajemnosti, Milan Komar: Pot iz mrtvila, Vladimir Kos: Filozofija, naš vsakdanji kruh) pa tudi k dvema knjigama španskega misleca Ortega y Gasseta (Meditacije o Don Kihotu in Opazovalec), ki ju je prevedel skupaj s svojo soprogo. Njuno skupno delo je tudi prevod knjige Milana Komarja Orden y Misterio (Red in misterij, 2002).
Kot posebni priznanji svojemu delu čuti avtor knjigo akademika Tarasa Kermaunerja Krščanska tragedija (1992), ki je v celoti posvečena misteriju Zgodaj dopolnjena mladost, pa akademika Jožeta Pogačnika študijo o romanu Človek na obeh straneh stene, njegovo »idejno-estetsko razčlembo« (1999).
Poleg literarne nagrade mesta Ljubljane za roman Prebujenje (1944) je prejel za roman Človek na obeh straneh stene literarno nagrado Slovenske kulturne akcije (1955), ob ponatisu istega dela v domovini nagrado Prešernovega sklada (1993), slovensko-kanadsko kulturno nagrado (1991), istega leta tudi tržaško nagrado Vstajenje za knjigo Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide ter mariborsko Glazerjevo listino (1997). Leta 2013 je prejel tudi Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat ustvarjalni opus.
Vir: https://www.sazu.si/clani/zorko-simcic