Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
2. maja 1891 je izšla prva številka Domovine, prvega slovenskega političnega časnika v Celju
Po letu 1891 so se razmere za Slovence v Celju bistveno spremenile. Slovenci so prešli v ofenzivo tudi na kulturnem področju. Pri tem je imela največ zaslug Celjska posojilnica (ust. 1881), ki je podobno kot na gospodarskem področju podpirala tudi kulturno ustvarjanje Slovencev v mestu. V začetku devetdesetih let so v Celje med drugimi privabili tudi ljubljanskega podjetnika Dragotina Hribarja, ki je ob pomoči Celjske posojilnice ustanovil Društveno tiskarno, in 2. maja 1891 začel izdajati slovenski politični časnik Domovino.
V uvodniku prve številke je zapisal: »Zakaj pa bi bili celjski Slovenci brez lista, ko imajo Nemci že toliko časa svoje glasilo? Slovensko ljudstvo ob Savinji tudi rado prebira novice in lepe nauke v svojem jeziku, če jih prinaša dobro uredovan časopis. Radi tega pričel sem v svoji tiskarni s pomočjo in vsled spodbuje domoljubov izdajati nov list z imenom Domovina.«
Hribarjeva tiskarna je bila takrat edina slovenska v mestu, kajti tiskarna Jeretinovih je že v sedemdesetih letih prešla v nemške roke (Rakusch) in razen Popotnika potem ni tiskala več slovenskih publikacij. Podjetni Hribar, ki je kot založnik in tiskar novih slovenskih knjig in revij polnih enajst let bil duša kulturnega življenja v Celju, je poleg Domovine od leta 1892 tiskal še vsakoletni Ilustrovani narodni koledar in mesečnik slovenskega dijaštva Vesna (1892-1894).
Sprva je Domovina izhajala kot štirinajstdnevnik, in sicer vsako prvo in četrto soboto v mesecu, leta 1893 je postala desetdnevnik in je izhajala 5., 15. in 25. v mesecu, od leta 1896 pa kot tednik vsak petek. Že v letu 1900 je Domovina izhajala dvakrat tedensko, to je vsak torek in petek, po letu 1905 pa so uredniki uspeli pripraviti že tri številke tedensko, ki so izhajale ob ponedeljkih, sredah in petkih.
Domovina, ki je vseskozi krepila slovenstvo v Celju, in se v drobne politične strankarske boje ni vmešavala, je imela vrsto izjemnih urednikov, ki so tudi drugače aktivno posegali v družabno in politično življenje mesta ob Savinji in tudi širše. Tako lahko med uredniki Domovine poleg ustanovitelja časnika Dragotina Hribarja srečamo še Anteja Bega, Cvetka Golarja, dr. Vekoslava Kukovca, Ljudevita Furlanija, Vekoslava Spindlerja …
Žal pa je tudi edini slovenski časnik v Celju v tem času imel občasna temna obdobja. Znamenja razkola politike sloge na Štajerskem, katero je uredniška politika časnika vseskozi zagovarjala in ji sledila, je Hribarja leta 1902 dokončno prepričalo, da se je preselil v Ljubljano, časnik pa prepustil novoustanovljenemu konzorciju Narodne tiskarne. Uredništvo je prevzel takrat še odvetniški kandidat dr. Vekoslav Kukovec, kasnejši voditelj štajerskih liberalcev oz. Narodne stranke, vendar je Domovina še ohranjala uredniško politiko, ki je temeljila na slogaškem programu. Po letu 1906, ko so v Celju ustanovili Narodno stranko in strankarsko glasilo Narodni list, pa je Domovina počasi začela izgubljati naročnike, čeprav so celjski slogaši z izdajanjem vztrajali še naprej, do konca leta 1908, ko je Domovina po sedemnajstih letih poslanstva morala zapustiti medijski prostor. Prenehanje izhajanja pa za celjske Slovence ni imelo večjih posledic, saj je z novim letom 1909 začel v mestu ob Savinji izhajati nov časnik Narodni dnevnik, za katerega še vedno velja, da je edini časnik, ki je kdaj koli v Celju izhajal kot dnevnik.
Mag. Branko Goropevšek
