Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
21. februarja 1980 je v Slovenj Gradcu umrl Franc Sušnik, slovenski literat, knjižničar, pedagog, zgodovinar in publicist. Rodil se je 14. novembra 1898.
Bil je ugleden profesor, literat, zgodovinar, publicist, odličen govornik in knjižničar. Rodil se je v delavsko družino in kot prvorojencu so mu sledile še štiri sestre. Prvih šest razredov ljudske šole je obiskoval na Prevaljah od 1904-1910. Nato se je vpisal na gimnazijo v Celovcu, vmes pa je bil vpoklican v vojsko, tako da je maturitetno spričevalo dobil 28. junija 1918. Leta 1919 je bil med Maistrovimi borci za severno mejo in osvoboditelji Maribora. V Ljubljani in Zagrebu je študiral germanistiko in jugoslovansko književnost ter študij zaključil z disertacijo leta 1924.
Leta službovanja so bila zelo pestra in burna. V Murski Soboti je bil od 1922-1924, potem v Beogradu (1924-1925) in Mariboru (1925-1941). Učil je na klasični gimnaziji, na realki in učiteljišču, bil ravnatelj realne gimnazije in učiteljišča.
Njegovi prvi literarni poskusi segajo že v dijaška leta. Objavljal je slike in podlistke iz prekmurskega in koroškega okolja, po vojni pa članke in eseje o slovenski literaturi in kulturi na Koroškem. V zakonu z Antonijo Plešivčnik so se mu rodili štirje sinovi. Leta 1941 je bil mobiliziran. Z družino se je preselil na prevaljski dom in bil 3. novembra 1943 zaprt v Celovcu. Kasneje je bil izpuščen s prepovedjo gibanja v velikovškem okraju, kamor so takrat spadale Prevalje. Aprila leta 1944 je prevzel urejanje samostanske knjižnice v Št. Pavlu. 10. novembra 1944 so ga ponovno zaprli in 16. januarja 1945 je bil obsojen na smrt. 25. januarja istega leta so ga poslali v Dachau. Po vrnitvi iz taborišča je začel svoje kulturno poslanstvo na Koroškem: bil je pobudnik in ustanovitelj gimnazije na Ravnah, nato še študijske knjižnice, kjer je tudi dočakal upokojitev 31. avgusta 1979.
Deloval je na pedagoškem, knjižničarskem in literarnem področju. Umrl je 21. februarja 1980 in je pokopan na pokopališču Barbara na Prevaljah. Za svoje delo je prejel številna odlikovanja in priznanja: red dela s srebrnim vencem, red dela z zlatim vencem, red narodne osvoboditve, red zaslug za narod s srebrno zvezdo, red zaslug za narod z zlato zvezdo, Žagarjevo nagrado, prvo Zlato plaketo Prežihovega Voranca, nagrado Občine Ravne, Čopovo plaketo in diplomo, Trubarjevo plaketo ZKOS, priznanje ob 10-letnici Prežihove bralne značke, spomenico prostovoljcu za osvoboditev Maribora in obrambo severnih mej Slovenije, spominski znak 1918-1919, srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije, zlato plaketo Občinske konference ZSMS Ravne na Koroškem, plaketo Kluba koroških študentov v Ljubljani.
Bil je tudi častni občan Občine Ravne na Koroškem, častni član Slavističnega društva Slovenije in KUD Prežihov Voranc Ravne na Koroškem. Veliko umetnikov je dr. Franca Sušnika likovno in literarno upodobilo v svojih delih. Na Prevaljah vsako leto potekajo Sušnikovi dnevi v spomin na njegovo pisno in kulturno zapuščino Koroški.
Koroška osrednja knjižnica nosi njegovo ime od leta 1983.
Leta službovanja so bila zelo pestra in burna. V Murski Soboti je bil od 1922-1924, potem v Beogradu (1924-1925) in Mariboru (1925-1941). Učil je na klasični gimnaziji, na realki in učiteljišču, bil ravnatelj realne gimnazije in učiteljišča.
Njegovi prvi literarni poskusi segajo že v dijaška leta. Objavljal je slike in podlistke iz prekmurskega in koroškega okolja, po vojni pa članke in eseje o slovenski literaturi in kulturi na Koroškem. V zakonu z Antonijo Plešivčnik so se mu rodili štirje sinovi. Leta 1941 je bil mobiliziran. Z družino se je preselil na prevaljski dom in bil 3. novembra 1943 zaprt v Celovcu. Kasneje je bil izpuščen s prepovedjo gibanja v velikovškem okraju, kamor so takrat spadale Prevalje. Aprila leta 1944 je prevzel urejanje samostanske knjižnice v Št. Pavlu. 10. novembra 1944 so ga ponovno zaprli in 16. januarja 1945 je bil obsojen na smrt. 25. januarja istega leta so ga poslali v Dachau. Po vrnitvi iz taborišča je začel svoje kulturno poslanstvo na Koroškem: bil je pobudnik in ustanovitelj gimnazije na Ravnah, nato še študijske knjižnice, kjer je tudi dočakal upokojitev 31. avgusta 1979.
Deloval je na pedagoškem, knjižničarskem in literarnem področju. Umrl je 21. februarja 1980 in je pokopan na pokopališču Barbara na Prevaljah. Za svoje delo je prejel številna odlikovanja in priznanja: red dela s srebrnim vencem, red dela z zlatim vencem, red narodne osvoboditve, red zaslug za narod s srebrno zvezdo, red zaslug za narod z zlato zvezdo, Žagarjevo nagrado, prvo Zlato plaketo Prežihovega Voranca, nagrado Občine Ravne, Čopovo plaketo in diplomo, Trubarjevo plaketo ZKOS, priznanje ob 10-letnici Prežihove bralne značke, spomenico prostovoljcu za osvoboditev Maribora in obrambo severnih mej Slovenije, spominski znak 1918-1919, srebrni častni znak Planinske zveze Slovenije, zlato plaketo Občinske konference ZSMS Ravne na Koroškem, plaketo Kluba koroških študentov v Ljubljani.
Bil je tudi častni občan Občine Ravne na Koroškem, častni član Slavističnega društva Slovenije in KUD Prežihov Voranc Ravne na Koroškem. Veliko umetnikov je dr. Franca Sušnika likovno in literarno upodobilo v svojih delih. Na Prevaljah vsako leto potekajo Sušnikovi dnevi v spomin na njegovo pisno in kulturno zapuščino Koroški.
Koroška osrednja knjižnica nosi njegovo ime od leta 1983.
Vir:https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/susnik-franc/
Avtorica gesla: Simona Šuler Pandev, Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika
Priporočamo tudi: In kaj so ljudje ko lesovi (dr. Franc Sušnik 1898–1980)