Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
22. maja 1803 je v Gorici umrl Anton Muznik, slovenski zdravnik. Rodil se je 1726 na Mostu na Soči.
Natančnejših podatkov o datumu rojstva ter o njegovi rodbini niso znani; predvideva se, da je imel dva brata: Petra, župnika, in Tomaža, kmeta. Izobraževal se je na Hrvaškem in Kranjskem. Iz uvoda njegove poglavitne knjige Clima goritiense je razvidno, da je leta 1756 pomagal zdraviti kugo v Transilvaniji, leta 1758 je promoviral v doktorja z dizertacijo De delirio febrili, v letih 1758 do 1763 pa je bil vojaški zdravnik v avstrijski armadi tretje šlezijske vojske.
1763. leta je bil po odloku cesarice Marije Terezije premeščen v Gorico, da bi tam prevzel vodenje takratne zdravstvene službe za Goriško pokrajino, ki je vključevala tudi območje gornjega Posočja. Kot prvi deželni zdravnik je deloval tu do smrti. Pričevanja o njegovih raziskavah in izkušnjah pri zdravljenju je zapisal v knjigah iz leta 1781 in 1795. Intenzivno je delal na izobraževanju deželnega prebivalstva o zdravstveni preventivi in v letih 1780-1790 o tem pisal v poročilih goriške kmetijske družbe (Barzellinijevih Ephemerides) pod naslovom Osservazioni sopra le malattie, dalle quali secondo le varietà dei tempi e delle stagioni viene attaccato il popolo di questa città e di tutta la Provincia. Njegove publikacije so tako strokovno medicinsko znanstveno gradivo kot tudi poljudni opis geografskih in družbenih značilnosti obravnavane pokrajine. Bil je prvi, ki je analiziral vodo na Goriškem in opravil prve poizkuse cepljenja proti kozam. V deželi je opravljal tudi delo veterinarja.
Anton Muznik je bil član goriške arkadijske družbe, dunajske medicinske fakultete z akademskim imenom Lepildo Ireneo, goriške kmetijske družbe, vodil in učil pa je tudi v kirurški šoli v Gorici. Metodologija njegovega dela je izhajala iz dunajske šole L. B. van Swietena (1700-1772), s predhodnikoma hermanom Boerhaavejem (1668-1738) in Thomasom Sydenhamom (1624-1689): ohranjal je Hipokratov princip natančnega opazovanja in opisovanja bolezni, pri čemer je upošteval geografske in klimatske značilnosti pokrajine, menjavanje letnih časov ter navade in način življenja prebivalcev.
Pisatelj Ivan Pregelj je Antonu Muzniku posvetil tri dela, ki so vsa literarno-fiktivne in ne zgodovinsko-opisne narave: Zgodbe zdravnika Muznika (1923), Runje (1925) in Zdravnika Muznika štiri vigilije (1929). Po njem je poimenovana ulica v Gorici, Tolminski muzej pa mu je leta 2000 odkril spominsko tablo na Mostu na Soči.
Vir: http://www.primorci.si/osebe/muznik-(musnig,-mussnig,-musznig,-mu%C5%BEnik)-anton/683/ (Prispevala: Renata Lapanja, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin)