26. decembra 1867 je na Gornjem Seniku umrl Jožef Košič, duhovnik, pisatelj, etnolog, pesnik in zgodovinar

Delo Jožefa Košiča je zelo mnogostransko in razvejano. V prvi vrsti je bil vsekakor duhovnik, a poleg tega so ga zanimala različna področja, od jezikoslovja, narodopisja do zgodovine. Rojake je tako oskrbel s prvim zgodovinskim učbenikom v prekmurskem knjižnem jeziku (Zgodbe vogerszkoga králesztva, Szombathely, 1848), prav tako je ob ostalih pomembnih delih priredil učbenik za nedeljsko šolo (Zobriszani Szloven i Szlovenka med Mürov i Rábov, 1845-1848), ki je bil delno prirejen po Slomškovem Blažetu in Nežici, kar je najpomembnejša snovna zveza starejše prekmurske knjige z ostalo slovensko. Dodal je namreč veliko omemb in nasvetov iz prekmurskega okolja, na podlagi česar je neprisiljeno poučeval rojake, naj bodo zobrisani – olikani in omikani.
Predvsem v madžarskih spisih v reviji Tudományos Gyűjtemény je razvijal posebno teorijo, po kateri naj bi bili predniki Slovencev med Muro in Rabo Vandali, ki jim je Košič za povrh pripisal še slovanski izvor. Pri tem je vztrajal do leta 1833, ko je le popustil pod težo argumentov in v glavnem začel uporabljati ljudsko poimenovanje Sloven, slovenski. Po znamenitemu rojaku je poimenovana vsakoletna strokovna in etnološka prireditev v Bogojini, Košičevi dnevi.