Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
27. februarja 1956 je v Ljubljani umrl Marij (Julij) Kogoj, slovenski skladatelj. Rodil se je 20. septembra 1892 v Trstu.
Skladatelj Marij Kogoj se je rodil 30. 9. 1892 v Trstu kot drugi otrok Štefana Kogoja in Angele Filippini. V krstni knjigi je zapisan z imenom Julijus Dante Aloysius. Skladateljev oče Štefan Kogoj se je iz Kanala ob Soči preselil v Trst v iskanju zaposlitve in boljšega življenja. Bil je kolar. 5. avgusta 1888 se je poročil s petnajstletno Tržačanko Angelo Antonio Filippini. V družini se je rodilo pet otrok. Drugi otrok, hči Anna Justina Franciska, je kmalu umrla. 31. maja 1896 je umrl četrti otrok, osemmesečni Marij. Od tega dne so starši Julija začeli imenovati z imenom pokojnega Marija. Ker so doma govorili italijansko, se ga je tudi med slovenskimi prijatelji odslej obdržalo ime Mario. Oče mu je kmalu umrl (8. januarja 1898), mati pa je po moževi smrti zapustila družino. Malega Marija in njegovo sestro Ano so kot občinski siroti poslali v očetovo rojstno vas Kanal ob Soči. Iz italijanskega mestnega proletarskega ambienta sta se Marij in sestra Ana preselila v slovenski vaški kmečki ambient.
V osnovni šoli je njegovo nadarjenost odkrila njegova učiteljica, in ko jo je zaključil, so mu omogočili šolanje v Gorici na gimnaziji, vendar pa te šole ni končal. Želel se je posvetiti glasbi, ki ga je povsem prevzela. Prve nauke o glasbi mu je dajal učitelj, pevovodja in skladatelj Mihael Zega, kasneje še duhovnik, skladatelj in glasbeni pedagog Stanko Premrl. Največ pa se je izobraževal sam s pomočjo goriških glasbenikov. V dijaških letih je že komponiral in objavljal v Novih akordih. Pesem Trenutek za mešani zbor velja za začetek ekspresionističnega sloga. V tem obdobju je tudi harmoniziral ljudske pesmi Stoji mi polje, Narodna in Trpeče srce, leta 1911 Večerni zvon na besedilo Antona Medveda. Iz Gorice se je preselil na Dunaj in študiral na tamkajšnji glasbeni akademiji (1914). Da se je med študijem lahko preživljal, je opravljal težaška dela. Študija ni dokončal, vrnil se je v Ljubljano (1918) ter izdal več glasbenih del. Družil se je z Antonom Podbevškom in Vidmarjem, s katerima je tudi ustanovil revijo Trije labodi (1921−1922), kjer sta izšla dva njegova samospeva. Preživljal se je z glasbenimi kritikami in izdal v tiskani obliki nekaj samospevov, klavirskih in zborovskih skladb. Objavljal je v revijah Dom in svet, Ljubljanski zvon, Sodobnost. Zaradi glasbenih kritik si je nakopal številne nasprotnike, zato so bojkotirali koncerte njegovih del. Na Glasbeni matici so mu odpovedali poučevanje. Za kratek čas se je zaposlil na konservatoriju v Ljubljani in se nato vrnil v Gorico, kjer je ustvarjal za otroške in mladinske zbore. Uglasbil je Ribičičevo Kraljico palčkov (1923), leto kasneje pa je izdal Otroške pesmi, ki so enkratno delo v Kogojevem ustvarjalnem življenju (Merku, 1993, str. 91). Zbirka vsebuje 12 kratkih otroških pesmi in je nastala v letih 1922 in 1923 na pobudo Srečka Kumarja. V zbirki prevladuje enoglasno petje in predstavlja vrh Kogojeve in slovenske glasbe ter je popoln izraz njegove umetniške fiziognomije (Loparnik, 1969, str. 58). V preostalih delih pa je vidna njegova življenjska stiska.
Leta 1924 je Kogoj dobil mesto korepetitorja in kasneje dirigenta v ljubljanski Operi vse do leta 1932, ko se mu je omračil um.
Kmalu po prihodu z Dunaja se je Kogoj ukvarjal tudi z opero. Izdelal je libreto Bogomila po motivu Prešernovega Krsta pri Savici, vendar načrta ni dokončal. Napisal je libreto in glasbo za dramo Leonida Andrejeva Črne maske, s katero je dosegel velik uspeh. Uglasbiti je želel tudi Shakespearjevo dramo Kar hočete, zaradi umske bolezni pa je ni dokončal.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/kogoj-marij/
Avtorica gesla: Gabriela Caharija, Narodna in študijska knjižnica Trst
