Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
3. marca 1876 je v Gorici umrl Karel Lavrič, slovenski pravnik in politik. Rodil se je 1. novembra 1818 na Premu.
Po očetovi smrti, oče je bil okrajni glavar in sodnik na gradu Prem, se je družina preselila najprej v Ljubljano in nato v Gradec. Karel Lavrič je pravo študiral v Gradcu in nadaljeval v Padovi, kjer je 1845 tudi doktoriral. V javnosti ga prvič zasledimo leta 1848, ko je v ljubljanskem časopisu Laibacher Zeitung zagovarjal povezavo slovenskih dežel z Nemško zvezo. Leta 1852 se je kot odvetnik naselil v Tolminu. Zaljubil se je v Tržačanko, ki je prišla v Tolmin na poletne počitnice, in celo prestopil v protestantsko vero, da bi ji bil po nazoru bliže. Vendar je dekle ženitno ponudbo zavrnilo, kar ga je zelo prizadelo in sledilo je obdobje depresije in samotarskega življenja.
Iz apatičnosti ga je vzdramila ustavna doba od leta 1861 dalje, ki je v njem obudila slovensko narodno zavest in tako je goreče začel svojo narodnobuditeljsko pot. Od takrat dalje se je vedno podpisoval kot Lavrič (prej nemško Lauritsch, tudi Lauritz, Laurizh). V Tolminu je leta 1862 ustanovil čitalnico, začel je uradovati v slovenskem jeziku, postal je eden najbolj vidnih govornikov na raznih slovenskih prireditvah. Pomagal je pri ustanavljanju še drugih čitalnic na Primorskem, zlasti po letu 1863, ko se je preselil v Ajdovščino in po 1869, ko je živel v Gorici. V Ajdovščini je zavzeto nadaljeval svoje delo, ustanovil je čitalnico(1864) in bil z raznimi predavanji in poučevanjem slovenskega jezika in deklamatorike eden njenih najaktivnejših članov. Nekaj časa je bil tudi ajdovski podžupan. Leta 1865 je v Ajdovščini pripravil zbor tolminskih in ajdovskih čitalničarjev, leta 1867 pa je prav tako v Ajdovščini sodeloval na srečanju zastopnikov primorskih čitalnic. Iz tega obdobja je ohranjenih več čitalniških govorov. Njegovo delo na področju narodnostnega in političnega osveščanja je odobraval ves slovenski tisk, ki je objavljal tako njegove govore kot članke. Leta 1868 se je vključil v taborsko gibanje, bil organizator in govornik na taboru pri Šempasu (18. oktobra 1868), in postal najpomembnejši taborski organizator na Slovenskem. Velik pomen je dajal govorništvu. Od začetka leta 1870 je vodil Sočo, prvo politično društvo goriških Slovencev, in bil isto leto izvoljen v goriški deželni zbor, v katerem je zagovarjal enakopravno rabo slovenščine. Predsednik društva je bil vse do leta 1874, ko je predsednikovanje opustil zaradi preselitve v Tolmin. Kot deželni poslanec je zahteval enakopravnost slovenskega jezika v javnem življenju, zedinjeno Slovenijo in federalistično ureditev Avstro-Ogrske. Načela enakopravnosti in demokratičnosti je zagovarjal tudi v odnosu do Italijanov.
Publicistično je deloval tudi v listu Soča in se v prispevkih dotikal tako lokalne kot tudi širše avstrijske problematike. Intenzivno javno delo mu je jemalo moči in v zadnjih letih je bil veliko na zdravljenju. Ko se je vračal iz Trsta v Tolmin, je 3. marca 1876 prenočeval v Gorici v hotelu Pri treh kronah in se v hotelski sobi ustrelil.
Čeprav je katoliški tabor kritično obravnaval njegovo delo in osebnost (saj je bil protestant) je ohranil simbol ljudskega buditelja in pod njegovim geslom »Vse za narod, svobodo in napredek«je vse do leta 1915 izhajal časnik Soča.
Ob prvi obletnici smrti so mu postavili nagrobnik s Stritarjevimi verzi. Leta 1968, ob 150 letnici njegovega rojstva, so v Novi Gorici odkrili njegov doprsni kip (delo kiparja Borisa Kalina). Po njem se imenujejo ulice, trgi, javne ustanove. Po njem je Artur Lokar leta 1907 poimenoval knjižnico v Ajdovščini (Lavričeva javna knjižnica v Ajdovščini). V Lavričevi knjižnici je postavljen tudi njegov doprsni kip delo Ajdovca Julija Lenščaka.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/lavric-karel-edvard/ Avtorica gesla: Zdenka Žigon, Lavričeva knjižnica Ajdovščina
Priporočamo tudi:
– https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi319260/
– http://www.tol-muzej.si/?id=449