Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
30. aprila 1993 je v Gorici umrla Ljubka Šorli, slovenska pesnica. Rodila se je 19. februarja 1910 v Tolminu.
Ljubka Šorli je obiskovala osnovno šolo v Tolminu, pa tudi v Jesenicah, kamor so se z družino zatekli med prvo svetovno vojno. Med leti 1920 in 1923 je v Tolminu končala meščansko šolo. Močno si je želela postati učiteljica, a so jo razmere v družini (oče je umrl leta 1925) prisilile, da je šla na trgovsko šolo in se po zaključnih izpitih zaposlila v materini trgovini. Odraščala je med narodno in kulturno zavednimi ljudmi ter sodelovala v kulturnih prosvetnih organizacijah.
Leta 1933 se je poročila z Lojzetom Bratužem, učiteljem in skladateljem, ter se preselila v Gorico. Rodila sta se jima dva otroka: hči Lojzka in sin Andrej, žal pa se je družinska idila končala že leta 1937, ko je Lojze, zastrupljen s strani fašistov, po hudih mukah umrl. Ljubka Šorli se je po moževi smrti počutila izgubljeno; z otrokoma se je začasno preselila k materi v Tolmin, a se je kmalu vrnila v Gorico. V času druge svetovne vojne je bila žrtev policijskih preiskav: leta 1943 jo je oblast aretirala ter odpeljala na specialni policijski inšpektorat v Trst, kjer jo je znani komisar Collotti zaradi narodnega delovanja in vez z družino Janka Premrla strahovito mučil. Več mesecev so jo mučili in zasliševali, naposled pa so jo poslali v taborišče v Zdravščino pri Gorici (it.: Poggio Terza Armata). Leta 1944 je sprejela učiteljsko mesto na osnovni šoli v Tolminu, hkrati pa je obiskovala in z odliko opravila učiteljski tečaj. Poučevala je tudi v Zadlaz-Čadrgu. Leta 1946 se je vrnila v Gorico ter opravila učiteljsko maturo ter se zaposlila kot tajnica na slovenskem učiteljišču. Od leta 1948 do upokojitve leta 1975 je poučevala v skoraj vseh vaseh v okolici Gorice. Po upokojitvi ni pretrgala stikov s slovenskimi šolami; z veseljem se je odzvala vabilom na obiske in literarne nastope. Leta 1979 je s strani goriškega nadškofa Cocolina prejela papeško odlikovanje Pro Ecclesia et Pontificio.
Prvo pesem je objavila leta 1927 v listu Soča, kasneje pa je objavljala v Družini, Koledarju Goriške Mohorjeve družbe, časopisu Duhovno življenje, Mladi setvi, Katoliškem Glasu ter v drugih listih, časopisih in revijah. Urejala je list Pčk. Njen opus v prozi je manj obsežen. Napisala je več črtic, nekaj prizorov za spominske obletnice, ustvarila pa je tudi nekaj oddaj za Rai Trst. Skoraj stopetdeset njenih pesmi je uglasbenih. Za največ uglasbitev sta zaslužna mož Lojze Bratuž in Vinko Vodopivec, omeniti pa velja še Ivana Laharnarja, Ubalda Vrabca, I. Bolčina in J. Trošta.
Ljubka Šorli je bila kulturno zavedna pesnica; veliko je sodelovala na področju prosvete, bila pa je tudi članica Društva slovenskih pisateljev. V samozaložbi je leta 1957 izdala Venec spominčic možu na grob, ki je knjižna izdaja sonetnega verza z akrostihom, ki obtožuje zlo in nasilje totalitarnih režimov. Leta 1973 so izšle Izbrane pesmi; iz opusa okrog 500 pesmi je Marijan Brecelj izbral 89 pesmi, ki predstavljajo antologijo pesnenja Ljubke Šorli. Izstopajo pesmi, v katerih avtorica podoživlja rodno Tolminsko, izraža bolečino ob izgubi moža ter orisuje dogajanje v vojnem obdobju. V večini primerov je bila zvesta tradicionalnim pesniškim oblikam, predvsem je rada pisala sonete. Ob izidu zbirke je za življenjsko delo prejela nagrado Vstajenje. Leta 1985 je izšla njena druga bibliofilska publikacija Rumeni ko zlato so zdaj kostanji: pesmi rodnemu Tolminu. Večino pesmi v publikaciji je bilo že objavljenih v Izbranih pesmih, prevladujoča oblika ostaja sonet.
Poezija Ljubke Šorli je izpovedna lirika, vpeta v tradicionalne pesniške sheme, odlikujeta pa jo preprostost in muzikalnost. S svojim delom je pustila neizbrisen pečat na Primorskem, zlasti na Goriškem in Tolminskem, veliko pa je pripomogla tudi pri ohranjanju zgodovinskega spomina.
Vir: www.primorci.si/osebe/šorli-(poročena-bratuž)-ljubka/738/
Prispeval: Miha Vehar, Knjižnica Cirila Kosmača Tolmin
