30. januarja 1819 se je v Laškem rodil Ignacij Orožen, duhovnik in zgodovinar

Ignacij Orožen sodi med ugledne slovenske zgodovinarje. Vodil je farne kronike v krajih službovanja ter se zanimal za umetnostne in zgodovinske spomenike. V Celju je dal vzidati 16 rimskih spomenikov v steno farne cerkve. V Mariboru je preprečil rušenje stolnice. Ko je iskal zgodovinske podatke o Jurkloštru, se je v graškem Joanneumu srečal s kustosom numizmatičnega in antičnega kabineta Wartingerjem. Ta ga je spodbudil k zgodovinskemu delu in ostal vse do smrti njegov mentor. Orožen je sodeloval tudi z drugimi strokovnjaki iz Gradca: strokovnjakom za epigrafiko in numizmatiko Knablom, deželnim konservatorjem Grausom in direktorjem arhiva Zahnom. Vse našteto je Orožna opogumilo, da je ovrgel začetne pomisleke in začel pisati zgodovinske prispevke. Prvo Orožnovo zgodovinsko delo Celska kronika vsebuje strogo kroniko s pomanjkljivim citiranjem virov, pojave iz narodnega življenja, navedbe celjskih škofov, župnikov, vikarjev, kaplanov, imenik v Celju rojenih duhovnikov, popis celjskih okrožnih glavarjev, sodnikov, županov in napise starih rimskih spomenikov. Zadnji tematiki je Orožen kasneje dodal še dve krajši razpravi. Njegovo največje delo je serija Das Bisthum und die Diözese Lavant v 8 zvezkih, v katerih je podrobno opisal 14 od tedanjih 24 dekanij lavantinske škofije. Lotil se je vsake župnije posebej in jo obdelal z arheološkega, zgodovinskega in umetnostnega vidika. V 4. zvezku obravnava zgodovino Laškega pod naslovom Das Dekanat Tüffer, ki je izšlo tudi v slovenskem prevodu akademika dddr. Jožeta Mačka l. 2009 pod naslovom Orožnova zgodovina dekanije Laško.Orožen je zapisoval tudi ljudsko izročilo, tako imamo v laški kroniki zapis o prihodu Turkov v Govce in zapis o jurjevanju v Laškem, ki vsebuje slovenske besede, s katerimi otroci pozdravljajo zelenega Jurija. Po navedbah prof. Rybářa je Orožnova kronika Das Dekanat Tüffer edina znanstveno napisana zgodovina za Laško in Jurklošter. Pri pisanju se je naslanjal na arhivske vire, zato je celotna serija pogosto citirano zgodovinsko delo v krajevni zgodovini Spodnje Štajerske. Zadnje delo, Kačičev-Orožnov rod, je napisal v slovenščini in z njim postavil spomenik svojim prednikom. Po navedbah prof. Rybářa je Orožen v cerkvi gojil ljudsko petje, v veseli družbi pa je tudi sam rad zapel. Kako je bila Orožnu pri srcu slovenska beseda, je dokazal tudi s tem, da je izdal spise župnika Valentina Orožna, s katerim sicer ni bil v sorodu. V svojem življenju je bil skromen, v občevanju prijazen, v družbi duhovit in šaljiv ter radodaren do revežev. Bil je dopisnik centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju in od l. 1857 član Zgodovinskega društva za Štajersko. V Laškem je na rojstni hiši bila prvič odkrita spominska plošča Ignaciju Orožnu l. 1953, nato ponovno l. 1987. Po njem in njegovem nečaku Franu Orožnu se imenuje tudi Orožnov trg. 

 

Celska kronika, 1854
Das Bisthum und die Diözese Lavant, 8 knjig, 1875-1893
Kačičev-Orožnov rod, 1895 

M. Kovačič: Znani Laščani, Laško 1994
Slovenski biografski leksikon, Ljubljana 1925-1991, knj. 2
M. Rybář: Govor ob ponovnem odkritju spominske plošče Ignaciju Orožnu, 18.10.1987 v Laškem, Laško 1987 
I. Orožen: Kačičev-Orožnov rod, Maribor 1895