Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
4. decembra 1885 se je v Šavni peči rodil Anton Sovre, slovenski filolog in prevajalec. Umrl je 1. maja 1963 v Ljubljani.
Rodil se je kot drugi otrok železničarskega čuvaja. Osnovno šolo je obiskoval najprej v Zidanem Mostu in nato v Krškem, kamor so se preselili zaradi invalidske upokojitve očeta. Gimnazijo je obiskoval v Celju in Ljubljani. Po maturi (1906) je odslužil enoletni vojaški rok in se vpisal na dunajsko univerzo, kjer je študiral klasično filologijo. Študij je nadaljeval na graški univerzi, kjer je leta 1912 opravil delni izpit in nato nastopil službo kot suplent na gimnazijah v Ljubljani in Gorici. Državni strokovni izpit je opravil v Ljubljani 11 let kasneje.
Med prvo svetovno vojno se je najprej boril na Karpatski fronti, nato so ga premestili v Črno Goro. Po vojni je od 1919 do 1926 poučeval na ptujski gimnaziji, bil je tudi odgovorni urednik Ptujskega lista. Ker je bil zaveden Slovenec, so ga oblasti kazensko premestile v Srbijo, kjer je poučeval na gimnazijah v Pančevu in Sremskih Karlovcih. Leta 1934 se je vrnil v Ljubljano kot profesor na II. gimnaziji in bil 1938 imenovan za inšpektorja za latinščino, grščino, nemščino in slovenščino pri Ministrstvu prosvete v Beogradu. Tik pred okupacijo se je zopet vrnil v Ljubljano, kjer je ostal v službi kot prosvetni inšpektor na tamkajšnji banovinski oz. pokrajinski upravi. Po vojni je delal dve leti kot dramaturg Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, potem je bil šest let izredni in od leta 1952 do 1956 redni profesor za grški jezik in književnost na ljubljanski univerzi. Leta 1953 so ga izvolili za rednega člana SAZU.Sovre je že prvi prevod (5. dejanje Sofoklejevega Kralja Oidipusa, 1921) zastavil povsem po svoje. Uveljavil je nov slog prevajanja, na katerega je vplivala slovenska moderna. V njegovem obsežnem opusu najdemo več kot 30 najpomembnejših del antične književnosti. Prevajal je tudi humanistične tekste iz latinščine, nemščine, angleščine. Tako najdemo med njihovo zapuščino prevode Prešernovih nemških pesmi, prevajal je tudi Goetheja, Shawa in Poa. V klasično latinščino je prevedel celo nekaj Prešernovih in Aškerčevih pesmi. Bil je izjemen poznavalec slovenskega jezika. Ni mu bilo vseeno, kakšno slovenščino učijo v šolah. V tridesetih letih je sodeloval pri pripravi slovenskih čitank za nižje razrede gimnazije. Objavljal je jezikovne članke. Ni bil zagovornik pretiranega širjenja tujk, sovražil je nenaravno rabo oziralnih odvisnikov. Pomembno je vplival tudi na pripravo Slovenskega pravopisa leta 1962. Leta 1950 je prejel Prešernovo nagrado za prevod Homerjeve Iliade, 1956 za prevod Pisma mračnjakov in Platonove trilogije Poslednji dnevi Sokrata. Po njem se imenuje nagrada za vrhunske književne prevode, ki jo vsako leto podeli Društvo slovenskih književnih prevajalcev – Sovretova nagrada.
Vir: https://www.obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/sovre-anton/
Na spodni povezavah priporočamo ogled vsebin o Antonu Sovretu, objavljenih na portalu Kamra:
Anton Sovre in Šavna Peč
Prispevala: Knjižnica Antona Sovreta Hrastnik
Anton Sovre – ptujska leta (1919-1926)
Prispevala: Knjižnica Ivana Potrča Ptuj