Iz domoznanske Kamre na današnji dan …
6. julija 1923 se je v Mozirju rodil Ciril Cesar, slovenski kipar in industrijski oblikovalec. Umrl je 15. januarja 2024 v Velenju.
Rojen je bil v Mozirju v družini, kjer je bilo oblikovanje družinska tradicija. Oče Ivan je namreč vodil podobarsko delavnico, ki jo je prevzel po dedu Andreju; le-ta se je v Mozirje priselil že leta 1853.
Osnovno šolo je obiskoval v Mozirju, meščansko šolo pa v letih 1935/37 v Šoštanju. Neposredno pred drugo svetovno vojno je obiskoval tudi obrtno šolo v Mozirju in delal v domači kiparski delavnici. Leta 1940 se je vpisal na Umetno obrtno šolo v Ljubljani, v oddelek Franceta Kralja, v letih 1943/44 pa se šola na Mojstrski šoli nemške obrti v Gradcu, vendar izobraževanje prekine vojno dogajanje. V letih 1946/50 kot eden najbolj nadarjenih študentov svoje generacije zaključi študij na Akademiji upodabljajočih umetnosti v Ljubljani in na isti akademiji opravi leta 1952 tudi podiplomsko specialko pri prof. Smerduju.
Že v študijskih letih se uveljavlja s svojimi deli. Izkušnja skorajšnje usmrtitve (19. 3. 1945 se za las izmakne ustrelitvi) ga očitno globoko zaznamuje, tako da že leta 1949 izdela kip Priči nasilja (Prva molči! Druga kriči!), v obdobju specialke pa zasnuje diplomsko temo z naslovom Protivojna etika za tretje tisočletje. Kot Smerdujev asistent po njegovih načrtih realizira kip ljubljanskega Ilegalca v nadnaravni velikosti, njegovo prvo javno delo pa postane leta 1953 Talec, kip v nadnaravni velikosti na grobnici vojnih žrtev v Mozirju. Istega leta pripravi samostojno razstavo v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani z več kot 40 kiparskimi motivi.
Leta 1953 se naseli v Celju in se zaradi zatiranja svobodnega umetniškega izraza začasno umakne v šolstvo (postane profesor risanja na celjskem učiteljišču). Naslednje leto izdela portreta Josipa Drobniča in Rafka Salmiča (avla celjskega gledališča), se udeleži razstave likovnih umetnikov v celjskem Unionu in si uredi atelje v nekdanjih gostilniških prostorih tega objekta.
Leto 1956 je bilo izrazito dinamično; ob 100-letnici rojstva prevzame naročilo za kip Antona Aškerca, ki ga v bronu postavijo ob Vodnikovi cesti v Celju; atelje preseli v nekdanjo restavracijo Confidenti, v Šentjurju odkrijejo njegov spomenik žrtvam vojne (Bojevnik), izdela pa tudi skulpturo in relief Ožgana žrtev.
Leta 1959 si uredi atelje v Kapucinskem vrtu v Celju, izdela kipa Mete Baš in Saše Pfeiferja, dela za Sončni park v Velenju, vključijo pa ga tudi v enciklopedijo likovnih umetnosti FNRJ.
V začetku 60. let nastanejo prve steklene skulpture, v Frankfurtu proučuje industrijsko tehnologijo stekla, delo na učiteljišču mu postaja pretesno. Leta 1962 se preizkusi v industrijskem oblikovanju; celjska Libela odkupi licenco za njegovo tehtnico, kar postane eden od razlogov za avtorjevo usmeritev v to področje.
Štipendija Prešernovega sklada mu omogoči, da v letih 1963/64 študira na znani oblikovalski šoli v nemškem Ulmu, v letih 1964/67 pa dela celo kot pedagoški asistent pri docentu Walterju Zeischeggu in v letih 1967/70 kot strokovni sodelavec na Razvojnem inštitutu v Ulmu.
Generalni direktor Gorenja Ivan Atelšek je znal ceniti njegove reference, zato ga prepriča, da leta 1970 v tovarni prevzame vodenje oddelka za projektiranje in oblikovanje. Z izkušnjami iz Ulma ob pomoči tima uspešno začrta moderno oblikovalsko vizijo proizvodnje, požanje veliko priznanj in skuša design center nadgraditi v design inštitut. To prepreči premestitev Atelška v Ljubljano in smrt Avgusta Jerihe, pomočnika generalnega direktorja za marketing. Tako leta 1983 Gorenje zapusti tudi on in se upokoji.
Leta 1995 zasnuje Sozvočje časa, 4 m visoko stekleno skulpturo v avli Doma kulture v Velenju, prejme za vrhunske dosežke v oblikovanju leta 2003 grb Mestne občine Velenje, leta 2006 pa v Muzeju Velenje na Velenjskem gradu otvorijo njegovo stalno samostojno kiparsko zbirko.